Sunday, Dec 21st

Last update10:36:25 AM GMT

You are here:

Črna magija je med nami - Revija Jana

E-pošta Natisni PDF

jana-crna-magija-malaZapuščeni ljubimci, prevarane žene, najstnice strtih src, neozdravljivo bolni, prelisičeni poslovni partnerji, pa zlonamerneži in obupanci vseh vrst so v zgodovini uporabljali čarobne uroke, upajoč, da jim bodo pomagali pri njihovih težavah. Nekateri so uroke skušali preklicati, drugi izničiti. Črna magija ni umrla s srednjim vekom; ljudje so kljub stiski, ki jo trenutno preživljamo, še vedno pripravljeni plačati na tisoče evrov, da prekličejo zle uroke nad druge ali da se jih rešijo. In to danes, tu, v Sloveniji, med nami.

Rože po hiši so ovenele … Martina zgodba je pretresljiva. Niti ne toliko zaradi tega, kar se ji je zgodilo – mož jo je po sedemnajstih letih srečnega zakona nenadoma zapustil – bolj zato, ker se tako krčevito oklepa verovanja v svojo različico dogodkov. Zdi se, da hoče prepričati vse okoli sebe, vključno s sabo, da se ji je zakon tako dramatično porušil zaradi uroka, delovanja magičnih sil, zlonamernosti. V solzah razlaga, da ji je moža »začarala« kar tašča, ki je nikoli ni sprejela. Pred časom je namreč spoznala človeka, ki se ukvarja z magijo, in mu plačala, da je nad njenega sina preklical urok. Ta se je pokazal tako, da je svojo ljubljeno ženo z otrokoma vred zasovražil in čez noč zapustil brez besed. »Spakiral je en sam kovček in odšel. Vse j zapustil: otroka, avto, hišo, ki sva jo gradila več kot deset let… Verjamem, da so ga začarali, to je edina možnost, vse se je zgodilo brez najmanjšega opozorila. Po tistem usodnem dnevu sem opazila znake: rože po hiši so ovenele, avto, skoraj nov, se je pokvaril. Mož pa ni hotel dvigovati telefona, nisem vedela, kje je, kaj dela … začaran je in nič me ne bo prepričalo, da niso na delu zle sile!«

Marta je ženska z visoko izobrazbo, prepričana ateistka, ambiciozna, bistra; skratka zadnja ženska na svetu, ki bi verjela v kaj takega. Če v uroke verjame ona, bržkone tudi (mnogi) drugi. Koliko jih torej verjame, da je mogoče ljudi uročiti, jim zadati hudo, jih prepričati, da storijo nekaj, česar si ne želijo? Ali ljudje res verjamejo, da zaradi urokov zbolijo sami ali njihovi najbližji, da jih zapustijo partnerji in jim pomrejo štirinožni ljubljenčki? Ali pa so uroki le beg pred kruto resnico?

Začele so se nama dogajati grozne stvari. Tudi Karolina ima podobno zgodbo. Nekega popoldneva se je vrnila iz službe in na pragu našla čipkasto podvezico. Ko je domov prišel njen partner, mu jo je pokazala in prebledel je. Karolina povzame, kaj se je zgodilo v nadaljevanju: »Začel je vpiti, da sva začarana. Krivil je svojo bivšo ženo, ki naj bi mu vedno grozila, da bo nadenj poslala hud ljubezenski urok, če bo kdaj ljubil drugo žensko. Meni se je sprva to zdelo smešno, saj sta bila ločena že več let, potem pa mu je postajalo pri srcu vse bolj tesno, ko sem videla, kako resno je on vzel to grožnjo. Dejal je, da se nama bodo začele zdaj dogajati grozne stvari; da se bova začela prepirati, on bo ostal brez spolne moči, eden izmed naju bo zagotovo zbolel. Poklical je svojo mamo in ta je vsa zgrožena prišla na obisk še isti večer. Čeprav je bila partnerjeva družina muslimanskega rodu, niso bili verni v pravem pomenu besede. Zato se mi je zdelo čudno, ko naju je mama začela nagovarjati, da morava čim prej k nekakšnemu hodži v Bosno, ki bo urok 'odvzel' in naju zaščitil. V naslednjih dneh se mi je vse zdelo kot nočna mora, čeprav sem potiho upala, da se bo zadeva pozabila. A se ni. Začela sem postajati razdražljiva, zadirčna in nepotrpežljiva. Čez nekaj tednov, ko mi je šlo res vse narobe, sva se odločila, da bova šla, kamor naju je napotila mati. Hodža, prileten moški s kapo, podobno turbanu, je izvedel obred očiščenja. Skoraj dve uri je pel v arabščini in izvaja kretnje z rokami. Potem nama je povedal, da je urok izničen ter da sva zdaj zaščitena. Ko sva ga vprašala, koliko sva dolžna, je dejal, naj mu dava, kolikor sva za to namenila. Opazila sem, da mu je partner izročil kar zajeten zavoj prepognjenih stoevrskih bankovcev. Ko sva prišla domov, je bilo vse drugače … volja se je spremenila, postala sva spet ljubeča in vse se je uredilo. Zagotovo verjamem, da je bil nad naju poslan urok ter da sva storila pravo stvar in se ga rešila.«

Magija – strogo prepovedana. Spoznala sem še druge ljudi, ki kot Karolina in Marta verjamejo v obstoj črne magije in plačujejo visoko ceno, da se rešijo urokov, po »zdravila« pa hodijo v tujino, predvsem na območja nekdanje skupne države. Vedno znova sem ob tem naletela na iste izraze. Uroke ljudje imenujejo čarke, obred zaščite pred njimi pa hamajlija. Zdravila v obliki amuletov, zelišč, praškov, napitkov, čajev, sirupov, paketkov neznanega izvora pa vsakdo imenuje drugače.

Koliko ima črna magija v Sloveniji opraviti z vero? Glede na to, da imajo izrazi arabski prizvok ter da hamajlije povečini izvajajo muslimanski duhovniki hodže in ob tem berejo verze iz Korana, bi bilo zelo lahko reči, da je magija del islamske vere. pa je res? Magija je prastara praksa, ki izhaja iz časov pred verstvi, ko so si ljudje pojave razlagali naivneje. V večini verstev pa je magija definirana kot iskanje pomoči pri demonih za povzročitev škode sočloveku; tega pa nobena vera ne spodbuja. Magija je nekaj, kar naj bi bilo strogo prepovedano, in noben človek, ki zares veruje, naj se ne bi spuščal vanjo. Glede na to definicijo je jasno, da je tako v krščanstvu kot pri islamu izvajanje črne magije, milo rečeno, nezaželeno. V islamskem svetem besedilu Suni najdemo vrstice, ki to jasno opredelijo. Nekako takole pravi eden izmed verzov: »Kdorkoli gre k vedeževalcu in mu verjame, se je pravzaprav odločil, da ne bo veroval Mohamedovim razodetjem.« Neki drug odlomek, še strožji, pa navaja Mohamedove besede, da je »kazen za sahirja (tistega, ki se ukvarja s črno magijo) udarec s sabljo (po vratu, to je smrt).«

Pred hodžo se pač ni treba sleči. Za mnenje sem povprašala Alima Hasanagića, islamskega aktivista iz Društva za promocijo islamske kulture v Sloveniji Resnica-Haq: »Verovanje v obstoj črne magije z islamskega stališča sicer ni bogokletje, je del islama, saj so bili tudi v času Allahovega Odposlanca ljudje, ki so bili obsedeni, pa jim je ta pomagal, le da ni pisal hamajlij, zahteval tone denarja in kvasil neumnosti, kot to počnejo 'hodže' in njih podobni prevaranti. V islamu obstaja oblika eksorcizma za ljudi, ki so obsedeni, imenovana rukja, ki pa deluje takoj in oseba lahko odkrije, ali je obsedena ali ne.« tako kot islam tudi krščanstvo pozna eksorcizem, vendar ga loči od izvajanja magije. Izganjanje hudiča je postalo najbolj poznano širši javnosti s filmom Izganjalec hudiča iz leta 1973; nekateri so trdili, da naj bi bil celo posnet po resničnih dogodkih. V Svetem pismu je zapisanih več mnenj o izvajanju magije, predvsem v stari zavezi, recimo odlomek, ki takole svari: »Maliki pa govore hudo in vedeževalci vidijo slepila, govore nične sanje in tolažijo s puhlobo.«

Ne islam ne krščanstvo načeloma ne odobravata magije v kakršnemkoli kontekstu, vključno s horoskopom, napovedovanjem usode z dlani ali iz kavne usedline, saj nihče razen Boga ne pozna usode in prihodnosti. Seveda pa se najdejo ljudje, ki teološko pisanje interpretirajo po svoje in spretno obrnejo besede in fraze v svoj prid. ti za svoje storitve ljudem v čustveni stiski tudi zaračunajo mastne denarce, češ da jih rešujejo pred uroki; tudi to pa je že v osnovi v popolnem nasprotju z moralnimi načeli omenjenih ver. Tako imenovani hodže in raznorazni zdravilci na naših in tujih teh, ki se spuščajo na to raven in pri tem citirajo sveta besedila, po besedah tradicionalnejših vernikov nikakor niso pravi in samo izkoriščajo položaj. Tako nam je na primer gospod Hasanagić zaupal tudi, da so se morali nekateri pred »hodžami« popolnoma sleči, da so jih »pregledali«, itn., kar je popolnoma neopravičljivo in nesprejemljivo.

jana-crna-magija

Zakladnica v spalnici bele čarovnice. Ob poslušanju teh zgodb sem opazila, kako zlahka postaneš paranoičen, in kar nekajkrat nehote pogledala čez ramo. Še posebej po tem, ko sem se srečala s sinom »bele čarovnice«. Svojega imena v tisku noče videti; mesto je majhno in ugledno službo ima. Njegova pripoved me je očarala in hkrati osupnila. Začel je na koncu, z materino smrtjo: »Ko je mam umrla, smo z bratom in sestro morali poskrbeti za njene stvari. Ko smo prvič po smrti vstopili v njeno spalnico, nam je vsem vzelo dih. Prostor je bil namreč od stropa do tal poln daril in paketov. Številne kartonaste škatle so bile polne keramičnih servisnih kompletov, kristalnih posod in kozarcev, umetelno izdelanih bakrenih kozic za kuhanje kave, trosilnic sladkorja, mlinčkov za kavo in podobnega. Predali so bili polni svilenih rut, paketov neodprtih parfumov, namiznih prtov, kompletov brisač in čipkastih zaves. Tudi v kuhinjski kredenci nas je čakalo presenečenje; police so se kar šibile pod težo nenačetih zavitkov kave, sladkornih kock, neodprtih bombonjer in napolitank, nekaterim je že davno potekel rok. Seveda smo vedeli, kaj so darila bila, saj smo se predobro zavedali, kaj je naša mama počela vse svoje življenje, vendar nas je količina stvari presenetila. Mama je bila namreč 'bela čarovnica', ženska, h kateri so se zatekali ljudje, ki so čutili, da jih je nekdo uročil. Ona jih je poslušala, potem pa jim je svetovala, kaj storiti, da se urok izniči. To je vključevalo nekakšne molitve, ponavljanje verzov iz Korana, izrekanje magičnih besed in gesel, topljenje svinca na ognju iz peči na drva in podobno. Po navadi jim je ob odhodu dala nekakšne paketke. Kot otroci nismo smeli prisostvovati tem 'seansam', kot najstnikom nam je bilo nerodno, kot odrasli smo bili skeptiki, tako da se noben od nas ni odločil iti po njenih stopinjah. Sodeč po tem, kar smo našli po njeni smrti, pa mogoče le ni bila slaba ideja! Ko smo nekaj mesecev po smrti prišli na zapuščinsko razpravo, nas je namreč doletelo še eno presenečenje – izvedeli smo, da nam je, kljub temu da se je preživljal le z majhno pokojnino, zapustila nekaj tisoč evrov in za pest veliko kepo zlata – vsakemu!«

Magija ne deluje, če vanjo ne verjameš. In kdo so bili ljudje, ki so prihajali k njej po pomoč? »Vseh sort ljudje so prihajali k nam, v veliki večini ženske. Prevarane, strtega srca, zapuščene, emocionalno izčrpane, stare, mlade … Na obrazu se jim je videlo, da so prestrašene, žalostne. Od mame pa so, potem ko so bile z njo zaprte v kuhinji včasih tudi po več ur, odšle z novim zanosom, odločnejše. V torbici so imele svoja zdravila, zaščito proti urokom, tako imenovane hamajlije, ki jih je zanje opravila mama, pa so jih potolažile, jim dale upanje.«

Pa res ne ve, kaj je bilo v zavitkih, ki jih je mama pripravljala? »Kot otroci nismo spraševali. Po mamini smrti smo v enem delu kuhinjskih elementov našli več kot šestdeset zatesnjenih kozarcev, napolnjenih z zelišči, čaji, posušenim jagodičevjem, pa nekaj papirnatih vrečk, v katerih so bila zelišča, zmleta v praške. Mama je hodila na dolge sprehode v bližnji gozdiček in jih tam nabirala.«

Kaj pa on, verjame v črno magijo? Ima sam kakšen dar, ki bi bil lahko podedovan? Zamišljeno me je pogledal, ta sin dobre čarovnice, in v njegovem pogledu je bilo nekaj, kar mi je preprečilo, da bi mu popolnoma verjela. »Veste, mama me je nekaj naučila. Odkar pomnim, nam je otrokom ponavljala, da se nas noben urok ne bo prijel, če bomo prepričani, da v magijo ne verjamem.«

A očitno veliko več ljudi, kot bi si mislili, v magijo trdno verjame. Mi, skeptični, ki nas je življenje naučilo, da še tako zvesti možje kdaj čez noč zapustijo svoje žene, in nam mrmranje v arabščini ne ozdravi strtega srca, pa pač še vedno mislimo, da se moramo zares bati posledic neke druge magije – privoščljivosti, opravljanja, zavidanja, nemoralnosti … Ta nam škoduje veliko bolj od kakršnegakoli uroka.

Avtor: Sanya Moore

Jana - Slovenska družinska revija, letnik XLI, št. 6, 5.2.2013

Fotografija vzeta s spletne strani Jana.si

Več o črni magiji iz našega spletnega arhiva:

Ali je dovoljeno nositi zapise (hamajlije)?

Kako uničiti hamajlijo (talisman, amulet, obesek za srečo ipd.)?

Rukja in talismani (zapisi)

Hodža (muslimanski duhovnik) ali sihirbaz (vrač)?