Dedek Ahmed je imel navado vsak dan zrecitirati po nekaj strani iz Svetega Kur'ana. Pri tem opravilu ga je opazoval vnuk Said. Dedek je Saida poslal po košaro oglja in se zatopil v svoje recitiranje. Ko se je Said vrnil s košaro oglja, je sklenil vprašati dedka o njegovem recitiranju.

»Dedek povej mi. Kaj je smisel branja iz te knjige? Saj je napisana v arabščini in ne razumeš niti besedice, ki jo izgovoriš. Zakaj je tako pomembna za tebe?«

Dedek mu odgovori:

»Ti odgovorim na vprašanje, vendar moraš najprej nekaj storiti za mene. Vzemi to košaro, jo napolni z vodo, ter mi jo prinesi.«

Said iztrese oglje iz košare, ter se napoti k potoku. Zajame polno košaro vode, ter se napoti k dedku. Vendar voda izcurlja iz košare, kakor hitro naredi par korakov. Poskusi še enkrat in tokrat v teku pride do dedka, pa kljub temu prinese prazno košaro. Potoži se dedku in pravi, da naj raje uporabi vedro.

»Nisem te prosil za vedro vode, temveč za košaro vode,« mu odgovori dedek na njegovo prošnjo.

Said še nekajkrat poskusi, vendar vsakokrat brez uspeha.

»Dedek nima smisla. Velikokrat sem že poskusil, ampak voda vedno izteče iz košare še preden pridem do tebe. In še vedno mi nisi odgovoril na moje vprašanje. Zakaj toliko bereš iz Kur'ana?«

»Vnuk moj!« mu odgovori dedek. »Ti misliš, da je tvoje delo bilo brezplodno, ravno tako kakor misliš, da je brezplodno učenje Kur'ana. Pa vendar! Košara, s katero sem te poslal po vodo, je bila vsa črna in umazana od oglja. Zahvaljujoč tvojemu trudu in vodi je sedaj popolnoma čista. Kakor je voda očistila košaro, ravno tako recitiranje Kur'ana čisti človeško dušo. Lahkotnost, zdravje in mir se naselijo v človeka.«

Edvin