Vprašanje01: "Kakšen je islamski predpis o jemanju Poslanca Muhammeda, s.a.w.s., za posrednika med nami in Allahom, dž. š.?"
Šeriatska (šarijska) sodba o jemanju Poslanca za posrednikaOdgovor na to vprašanje zahteva dodatna pojasnila; če s posredništvom mislimo na sledenje Poslancu, s.a.w.s., na ljubezen do njega, zatem na pokornost njegovim ukazom, ter na izogibanje njegovim prepovedim, kakor tudi na iskreno predanost v ibadetu (oblikah čaščenja) samo Allahu, potem je to islam. To je Allahova vera, s katero so prišli poslanci, sledenje njim pa je dolžnost vsakega polnoletnega in pametnega človeka. Vendar, če Poslanca, s.a.w.s., vzamemo za posrednika na tak način, da mu usmerimo dovo (molitev) ali iščemo pomoč od njega ali da od njega prosimo za zmago nad sovražnikom ali pa ga prosimo za ozdravitev bolnih - to bi bila potem vera Ebu-Džehla in njemu podobnih, ki obožujejo kipe. Takšen vid posredovanja je veliki širk.
Torej, takšno posredništvo je veliki širk - ne glede na to ali so ti, od katerih se išče omenjeno, poslanci, evlije (pobožnjaki), džinni, meleki (angeli), drevesa, kamni ali kipi.
Obstaja tudi tretja vrsta jemanja posrednika, znana kot posredništvo s položajem (ugledom) Poslanca, s.a.w.s., z njegovo osebnostjo ali avtoriteto. Npr.: če človek v dovi reče: »Allah, prosim te s Tvojim Poslancem ali s pravico Tvojega Poslanca ali z ugledom evlij in dobrih ljudi…« ter podobno. Ta vrsta posredništva je bidat (novotarija), ki odpira pot k širku. Zato takšnega posredništva ni dovoljeno delati, vseeno ali je to s Poslancem, s.a.w.s., ali z nekom drugim, saj Allah, dž. š., tega ni predpisal. Znano je, da so ibadeti strogo omejeni samo na tisto, za kar obstaja dokaz v Šeriatu (Kur'an in praksa Poslanca). (Kar se tiče tistega slepega človeka, ki je v času življenja Allahovega Poslanca, s.a.w.s., prišel iskati od njega, da prosi Allaha, dž. š., naj mu povrne vid, to ni posredništvo z ugledom Poslanca, s.a.w.s., ali z njegovim mestom pri Allahu, dž. š., kar se vidi iz samega konteksta hadisa, kakor so to pojasnili islamski učenjaki.) Dovoljeno je iskati od kogarkoli, ki je živ, kot na primer, da rečeš svojemu bratu, očetu ali nekomu drugemu, za katerega misliš, da je dober človek: »Prosi Allaha za mene, da me pozdravi od bolezni, da mi povrne vid ali da mi podari dobro potomstvo,« ali nekaj podobnega.
Takšen vid iskanja pomoči od nekoga, ki je živ, da moli za tebe, je dovoljen po mišljenju vseh islamskih učenjakov.
ŠEJH IBN BAZ |