Vprašanje: Esselamu alejkum. Danes (19.08.2011) se je na džumi v vseh džamijah v BiH prebrala hutba (pridiga) reisa Cerića, katera vsebuje fetvo, ki pravi, da je muslimanom v BiH prepovedano dajati zekat in sadakatul-fitr mimo Islamski skupnosti, tj. da smo vsi dolžni plačati te dve obveznosti samo Islamski skupnosti. Kako komentirate ta postopek Islamske skupnosti in ali smo grešni, če storimo drugače, tj. če damo zekat in sadakatul-fitr nekomu mimo Islamske skupnosti, npr. siromaku?
Drugo vprašanje: Selam alejkum, cenjeni brat. Malo sem v dilemi glede te izdane Fetve od Rijaseta, tj. reisa Cerića. Namreč, do sedaj sem pošiljal zekat in sadakatul-fitr (po standardu države, v kateri živim) ljudem v Bosni, ki so potrebni pomoči! Zanima me, kaj naj storim v prihodnosti? Spodaj je izsek iz te Fetve, katero lahko najdete na spletni strani Rijaseta! Prosim Vzvišenega Allaha, naj vas nagradi za vaš trud in delovanje!
Fetva Reisa Cerića: ''Zato - a na temelju mojih pooblastil iz Menšure in mojih službenih obveznosti iz prisege, da bom svojo dolžnost kot reisul-ulema opravljal zavestno in odgovorno pred Bogom in pred ljudmi - objavljam in obvezujem vse muftije, muderrise, imame, hatibe, muallime in muallime, ki imajo našo idžazo (pooblastilo), da tolmačijo islam in predstavljajo interese Islamske skupnosti v domovini in diaspori – da v vsaki priložnosti, še posebej imami iz mihrabov in hatibi ob petkih z minberov jasno in razločno prenesejo našo fetvo, da so bloki Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini edini pravilni dokaz za plačevanje zekata in sadakatul-fitra, ter da je skupni fond Bejtul-mala Islamske skupnosti edino veljavno mesto za dajanje zekata in sadakatul-fitra. Zavestno kršenje omenjene fetve o zekatu in sadakatul-fitru s strani kogarkoli je enako zavestnemu kršenju tretjega stebra islama, tj. Kalifata, Imameta in Menšure, to pa pomeni ne spoštovanje pomena in pomembnosti 'Akideta (dogmatike, op. prev.) in Šeriata (islamskega zakona, op. prev.).''
(Omenjena fetva, kot vidite sami, ne velja samo za BiH, ampak velja za vsa področja, kjer deluje tako imenovana Islamska skupnost – torej tudi v Sloveniji, op. prev.)
Odgovor:
Alejkumusselam.
Skupni fond Bejtul-mala Islamske skupnosti s šeriatske strani ni edino veljavno mesto za dajanje zekata in sadakatul-fitra v Bosni in Hercegovini in diaspori. Ne samo, da ni edino veljavno, ampak je dajanje zekata in sadakatul-fitra na to mesto sporno s šeriatskega stališča, ker zbrani zekat in sadakatul-fitr ne pride do tistih, ki so omenjeni v osmih fondih v 60. kur'anskem ajetu sure Et-Tewba (ajet bo omenjen v nadaljevanju, op. prev.).
Zatorej je omenjena fetva napačna in muslimanu je ni obvezno slediti, niti je grešen, če stori drugače.
Razlogi za neveljavnost omenjene fetve
Prvič: Ni nikakršnega razhajanja med islamskimi učenjaki, da je pravica in obveznost muslimanskega vladarja, da zbira zekat od tistih, ki so ga dolžni dati, in da ga vloži v osem šeriatsko predpisanih fondov. Ta predpis se nanaša na pravičnega vladarja in na zbiranje zekata na vidno imetje, kot je govedo (ovce, krave in kamele), poljedelski plodovi in pridelki ipd. Na omenjenem je idžma (soglasje) ashabov, tabi'inov in imamov mudžtehidov. V kolikor je vladar krivičen ali pa je imetje skrito, kot je denar, trgovska roba ipd., potem imajo islamski učenjaki glede zbiranja (zekata) s strani vladarja in dajanja le-temu neenotno mišljenje. Podrobnosti, argumenti in stališča učenjakov glede teh šeriatskih vprašanj (mes'el) so omenjeni v osnovnih fikhskih (pravnih) knjigah vseh štirih mezhebov (pravnih šol).
Neveljavnost omenjene fetve je izražena v tem, ker Islamska skupnost v Bosni in Hercegovini ni na stopnji muslimanskega vladarja, imama, kalifa ali velijul-emra, ker se s terminom islamski vladar, ki je obvezen zbrati zekat, misli na nekoga, ki ima dejansko oblast v svojih rokah: vojaško, policijo, zakonodajno, sodno in izvršilno. Islamska skupnost ne samo, da nima oblasti, ampak je le neko društvo meščanov, ki zastopa interese muslimanov na teh prostorih.
Torej, šeriatski predpis o zbiranju zekata s strani muslimanskega vladarja se ne more nanašati na Islamsko skupnost, niti ima ona pravico, da se poveličuje na to mesto, kjer obvezuje ljudi, da lahko samo njej dajo zekat, in jim prepoveduje in smatra za neveljavno, da ga nekdo drug zbira – saj le-ta (Islamska skupnost) ni na nivoju imama, niti kalifa. Kar zadeva t.i. ''Menšuro'' in tisto, kar izhaja iz nje, s šeriatske strani ni vredno komentarja. Glede dejstva, da Islamska skupnost ne predstavlja oblasti, se ne bi smela pričkati med seboj dva razumna človeka. Niti je Islamska skupnost podobna islamski oblasti, niti menja islamsko oblast v njeni odnosnosti, saj nima izvršilne oblasti, kaj pa šele zakonodajne in sodne. Največ, kar lahko rečemo zanjo, je, da je organizirana, da ureja in usmerja versko življenje in običaje muslimanov na teh prostorih.
Z druge strani, zbiranje zekata v muslimanskih zemljah je danes približno tako, kot to navaja dr. Mustafa Hasani v svojem tekstu z naslovom ''Modeli organiziranega zbiranja in distribucije zekata v svetu'', v katerem je z analiziranjem današnje situacije v svetu zaključil, da obstajajo tri oblike organizacije pri zbiranju zekata:
1. Dajanje zekata je obveznost, ki je predpisana z zakonom države (zekat je obveznost, ki je predpisana z zakonom v šestih državah: Savdska Arabija, Malezija, Libija, Pakistan, Sudan in Jemen).
2. Dajanje zekata je prostovoljno, ni obvezno z zakonom (države), vendar se država oglasi, kot snovalec agencij in fondov za zbiranje in distribucijo zekata. (Takšen model je prisoten v Kuvajtu, Jordanu, Omanu, Katarju, Bahrajnu, Bangladešu in Indoneziji. Egipt je drugačen od omenjenih držav, ker je rešil zadevo z osnovanjem Nasir Social Bank Egipt leta 1971, katera v zasebnem opravljanju svojih poslov dela na zbiranju in distribuciji zekata. Avtor naglaša, da ti fondi niso edine institucije v teh državah, ki zbirajo zekat. Številne so prostovoljne in druge organizacije, ki prav tako zbirajo zekat, ter se ob tej številnosti razvija tekmovalni duh v višini zbranega zekata.)
3. Dajanje zekata je prostovoljno, muslimanom pa je prepuščeno, kako se bodo organizirali. (Takšen primer je v Indiji, v kateri delujejo trije tipi organizacij, ki se ukvarjajo z zbiranjem in distribucijo zekata)
Na osnovi omenjenega se zbiranje zekata v BiH s strani Islamske skupnosti lahko postavi v tretjo kategorijo, kjer je dajanje prepuščeno volji muslimanov in kjer se le-ti organizirajo, kako hočejo in kako mislijo, da je najbolje, tj. za zbiranjem zekata zadnje kategorije ne stoji država, niti le-ta to organizira. Zato je neprimerno, da Islamska skupnost omejuje in zadržuje monopol pri zbiranju zekata, saj za tako delovanje ni nikakršne opore v šeriatskih tekstih, saj Islamska skupnost ne predstavlja države, tj. ni na stopnji imama ali kalifa.
V Savdski Arabiji, v kateri je zbiranje zekata regulirano s strani države, mnoga podjetja in posamezniki dajejo zekat na trgovsko robo in denar tistim upravičencem zekata, za katere smatrajo in ocenjujejo, da so tega najbolj potrebni. Prav tako, skoraj vse humanitarne in prostovoljne organizacije javno zbirajo zekat. Vse omenjeno delajo, država ali učenjaki pa ne prepovedujejo takšne aktivnosti, niti namigujejo, da je takšno zbiranje zekata neveljavno. Tukaj se postavlja vprašanje, kako v neki Bosni lahko nekdo jemlje monopol pri zbiranju zekata, prepoveduje in določa, kdo ga bo zbiral in komu se ga bo dajalo, glede na to da zbiranje zekata ni regulirano na državnem nivoju?
Drugič: Združitev sadakatul-fitra z zekatom v kontekstu prava in obveznosti zbiranja zekata je popolnoma napačno, saj sta obveznost in šart (pogoj) pravilnosti, da sadakatul-fitr prispe v roke upravičencev (siromakov) pred Bajram molitvijo, kar pa se ne dogaja v načinu zbiranja, ki ga je izbrala Islamska skupnost. Učenjaki, ko govorijo o obveznosti muslimanskega vladarja glede zbiranja zekata, mislijo samo na zekat, ne pa na sadakatul-fitr. Poslanec, naj je mir z njim, ni pošiljal zbiralcev zektata, da zbirajo sadakatul-fitr pred koncem ramadana, ampak je vsaka družina (in posameznik) sama zbrala svoj sadakatul-fitr in ga dala siromakom pred koncem ramadana, pred bajram molitvijo. Slednje je bila praksa ashabov, tabi'inov in tistih, ki so živeli po njihovem obdobju.
Sadakatul-fitr se je dajal v živilih, kot so pšenica, koruza, ječmen in grah, kasneje pa tudi v obliki riža, moke ipd., ne pa v obliki denarja. Glede veljavnosti dajanja sadakatul-fitra v denarni obliki imajo islamski učenjaki razdeljeno mišljenje, vendar je večina učenjakov mnenja, da sadakatul-fitra ni dovoljeno dajati v denarni obliki (tukaj se misli na direktno dajanje sadakatul-fitra v denarni obliki, ne pa na dajanje denarja, s katerim se bo kasneje kupilo živila, op. prev.).
Prav tako imajo islamski učenjaki razdeljeno mišljenje, v kateri fond se daje sadakatul-fitr; ali se daje kot zekat v osem fondov, ki so omenjeni v Kur'anu, ali pa se daje samo siromakom, kar je bila praksa v času Allahovega Poslanca, naj je mir z njim.
Tisto, kar je potrebno omeniti na tem mestu, je, da se sadakatul-fitr ne zbira s strani muslimanskega vladarja, kot se zbira zekat. Upravičeni do sadakatul-fitra so po dokazih iz sunneta (Poslančeve prakse, op. prev.) siromašni muslimani. Prav tako, argumenti iz sunneta napeljujejo, da so sredstva, v katerih se daje sadakatul-fitr, živila, kot so moka, grah, riž, koruza ipd. Šart pravilnosti dajanja sadakatul-fitra je, da se daje pred bajram molitvijo, z zbiranjem sadakatul-fitra v Bejtul-mal Islamske skupnosti pa se ne izpolnjuje omenjeni šart (pogoj), saj le-ti zbrana sredstva uporabljajo za svoje potrebe tekom celega leta (tj. za potrebe Islamske skupnosti).
Tretjič: Kar je še najbolj grozno, je dejstvo, da Islamska skupnost zbrana sredstva od zekata in sadakatul-fitra uporablja za vire financiranja same Islamske skupnosti, tj. ona od teh sredstev financira samo sebe v svojem raznolikem spektru aktivnosti, katere opravlja: financiranje muderisov FINa (tj. predavateljev Fakultete za islamske znanosti v Sarajevu), sanacije in vzdrževanja objektov, plače profesorjev, muallimov in zaposlenih v Islamski skupnosti ipd. Z drugimi besedami povedano, Islamska skupnost ne razdeljuje zekata in sadakatul-fitra v osem fondov, ki so določeni s Kur'anskim ajetom: ''Zekat pripada le siromakom in ljudem v stiski, potem tistim, ki ga zbirajo, in tistim, katerih srca je treba pridobiti; za odkup sužnjev, za prezadolžene, za bojevnike na Allahovi poti in za popotnike, potrebne pomoči. Tako je določil Allah – Vsevedni in Modri!'' (9:60)
Od dokazov, s katerimi se potrjuje, da Islamska skupnost zbrana sredstva od zekata in sadakatul-fitra uporablja za svoje potrebe, je tekst doktorja Mustafe Hasanija, ki v svojem delu: ''Pomembnost islamske oblasti pri organizaciji in vodenju akcije zbiranja in distribucije zekata s posebnim pogledom na Islamsko skupnost v Bosni in Hercegovini'', objavljenem v (časopisu) Znaki časa, Znanstvenoraziskovalni inštitut ''Ibn Sina'', vol. 9, Sarajevo, 2006, št. 31, str. 63-78, pravi: ''Kot je bilo v uvodu rečeno, Islamska skupnost v BiH že desetletja vodi akcijo zbiranja in distribucije zekata in sadakatul-fitra, zanašajoč se na tolmačenje, katero je pri nas iznesel Husein Đozo. On je bil prvi, ki je pri nas pisal o tem. Pred njim, kot nam je znano, so pisali Džemaludin Čaušević in Abdulah Bušatlić, vendar je Džozovo tolmačenje kategorije fi sebilillah (na Allahovi poti) sprejela Islamska skupnosti in ga na koncu realizirala.
V svojem znanem delu 'Značaj in šeriatska osnova akcije zbiranja in distribucije zekata in sadakatul-fitra' je Husain Đozo zapisal: 'Odprtje Fakultete je zahtevalo ogromna materialna sredstva. Tukaj se nam najbolje prikaže nujno povezovanje duhovne in materialne komponente, oziroma duhovnih in materialnih vrednosti. Fakulteta kot izraz potrebe duhovne komponente je predpostavila obstoj solidne materialne baze. Potrebno je bilo ustvariti to bazo in najti stalne in sigurne nove izvore prihodka. Zgodovina bo najbolje pokazala, koliko je bila pomembna poteza in koliko modra in opravičljiva je bila odločitev organov Islamske skupnosti, da se v kreiranju nove baze in v iskanju novih izvorov prihodka orientira na zekat, zekatul-fitr in da vzpostavi te izvore in jih ponovno pripelje do njihovega pravega pomena.'
Listina, ki jo prinaša Ustava Islamske skupnosti iz leta 1990, se v odnosu na predhodne Ustave Islamske skupnosti nanaša tudi na zekat. Namreč, s to Ustavo so zekat, sadakatul-fitr in prihodki od zbranih kurbanskih kož navedeni kot viri zbiranja imetja, pri čemer je znano dejansko stanje, da se že skoraj dve desetletji s to akcijo financirajo verske šole, Fakulteta in drugi znanstvenoraziskovalni projekti. V ta namen je s to Ustavo pritrjeno ustanavljanje zasebnega fonda 'Bejtul-mala', v katerem se bodo zbirala sredstva zekata. Fond je pod nadzorom Vrhovne skupščine.''
Edina kategorija, pod katero bi se lahko Islamska skupnost prištela in opravičevala za zbiranje in uporabo sredstev zekata in sadakatul-fitra, je kategorija ''fi sebilillah'', tj. ''v namene na Allahovi poti''. Če analiziramo dokaze, mišljenja in stališča islamskih učenjakov o kategoriji ''fi sebilillah'', lahko rečemo, da se s to kategorijo misli na borbo na Allahovi poti, tj. džihad, pri čemer ni razhajanj med učenjaki. Učenjaki se razhajajo glede nekih podrobnosti, tj. ali v to še prištevamo (mimo opreme borcev na Allahovi poti in pripravi na džihad) nakup orožja, usposabljanje ipd. Po mišljenju mnogih islamskih učenjakov se v to kategorijo prišteva še dajanje zekata za opravljanje hadždža (tistim, ki ga še niso opravili), na kar nakazujejo sprejemljivi hadisi, katere sta zabeležila Ebu Dawud in Ahmed.
Prav tako se v to kategorijo po mnogih mišljenjih prištevajo tudi tisti, ki iščejo šeriatsko znanje. V današnjem času so mnogi Kolegiji islamskega prava in mnoge Komisije za fetve dovolili, da se pod to kategorijo (tj. fi sebilillah) daje zekat za davetske (misijonarske) aktivnosti. Brez dvoma je stališče nekaterih islamskih učenjakov, ki pravijo, da se s to kategorijo misli na vse oblike hajra (dobrega, kullu vudžuhil-hajri), neveljavno, saj iz njega izhaja, da ni bilo nikakršne potrebe po omembi drugih kategorij, katerim se daje zekat, saj termin ''vse oblike hajra'' zajema tudi le-te.
Glede na omenjeno se zekat lahko v tej kategoriji (fi sebilillah) da mudžahidu (tj. za džihad), za opravljanje hadždža, študentu islamskih znanosti in za misijonarske aktivnosti. Ni dvoma, da se uporaba zbranih sredstev zekata in sadakatul-fitra, kot vir financiranja Islamske skupnosti, ne more opravičevati s kategorijo ''fi sebilillah'', saj presega okvirje možnega pomena te kategorije zekata.
Iz vsega omenjenega izhaja dejstvo, da je dajanje zakata in sadakatul-fitra Islamski skupnosti zelo vprašljivo s strani neadekvatne razdelitve teh sredstev tistim, ki bi jih morali dobiti, kot so siromašne muslimanske družine v Bosni in Hercegovini. Resnično je žalostno dejstvo, da se sredstva od zekata dajejo bogatim profesorjem na fakultetah, predavateljem, muderisom, muallimom, hodžam in drugim, istočasno pa se zapostavlja siromašne in nemočne muslimanske družine, ki so najbolj upravičene do zekata.
Po vsem povedanem se lahko reče, da je fetva, po kateri je skupni fond Bejtul-mala Islamske skupnosti edino veljavno mesto za dajanje zekata in sadakatul-fitra, ne samo napačna in neobvezujoča s strani šeriatskega tolmačenja tega vprašanja, ampak da le-ta predstavlja zlorabo emaneta (zaupanja, op. prev.), ki se daje Islamski skupnosti.
Pravilno je, da ima Islamska skupnost obveznost in pravico, kot največje in najmočnejše združenje muslimanov v naših krajih, da karseda bolje in kvalitetnejše organizira zbiranja zekata in sadakatul-fitra in da ga razdeli pravim potrošnikom, tj. tistim, ki se nahajajo v osmih omenjenih fondih Kur'anskega ajeta. Pri tem Islamska skupnost nima pravice do monopola, ter nima pravice jemati pravic drugim organizacijam in društvom, da se ukvarjajo s tem poslom.
Opomba: V kolikor bi nekdo pregovoril zgoraj omenjenemu, rekoč, da vodi k razhajanju in razdelitvi muslimanov, da vodi k razkolu in hujškanju proti Islamski skupnosti, ter kdo sem jaz in meni podobni, da prigovarjamo gigantu Islamske skupnosti ipd., bi bil odgovor sledeč: Obveznost učenih ljudi je, da popravijo stanje in ukažejo na prepuste in deviacije posameznikov in organizacij. Torej, kot ukazujejo na napačno tolmačenje vere v akidi (dogmatiki, verovanju, op. prev.), kot so deviacije sufij, šiitov, maturidij (maturiditov), izmišljanje nekih svetišč (Lestavica in ''djevojačka pečina'') in podobno, negirajo in se borijo proti mnogim novotarijam, kot so mevludi, četeresnice, hatme, sedmine, ramazanski in drugi glasbeni festivali, salle in podobno, tako je prav tako obveznost učenih ljudi, da pojasnijo to napačno fetvo o zbiranju zekata in sadakatul-fitra, saj ni nikakršne razlike med prvim in zadnjim razen tega, da je zadnje (fetva o zbiranju zekata in sadakatul-fitra, op. prev.) občutljiva tema, saj ''sega v žep in finance''. Ta vera je emanet (zaupanje) na naših plečih. Dolžni smo pojasnjevati resnico in delati po njej. Ve billahi tevfik.
Odgovoril: mag. Zijad Ljakić
Imate vprašanje? Pišite nam.
