Kur'an pogosto poziva ljudi, naj raziskujejo naravo in v njej odkrivajo »Allahove znake«. Vsa živa bitja in nežive stvari v vesolju so polne znakov, kateri odkrivajo, da so vsa bitja in vse stvari ustvarjene in da so tam, zato da demonstrirajo moč, znanje in veščine svojega Stvarnika. Človek je odgovoren za identifikacijo teh znakov, tako da izkoristi svojo modrost in obenem obožuje Allaha, s.w.t. Čeprav vsa živa bitja nosijo te znake, obstajajo nekatere živali, o katerih Kur`an posebno govori. Šestindvajseti ajet, sure El-Bekare, omenja komarja na naslednji način:
"Resnično! Allah se ne pomišlja navesti za primer komarja ali kaj drobnejšega od njega. Ti, ki verujejo, vedo, da je to resnica njihovega Gospodarja, neverniki pa govorijo: ''Le kaj je hotel s tem Allah povedati?'' Bog tako mnoge pušča v zablodi, mnogim pa kaže pravo pot. A v zablodi pušča le hude grešnike." (2. sura, 26. ajet)
Čeprav ga smatramo za navadno in brezznačajno stvaritev, se je treba o komarju spraševati, ter o njemu razmišljati, glede na to, da on nosi Allahove, s.w.t., znake. Zaradi tega v ajetu piše: "Allah se ne pomišlja navesti za primer komarja ali kaj drobnejšega od njega."
NEOBIČAJNE LASTNOSTI KOMARJA
Kar je splošno znano o komarjih je, da so krvosesi in da se hranijo s krvjo. To pa ni povsem točna informacija, ker krvi ne sesajo vsi komarji, ampak izključno samice komarjev. Poleg tega krvi ne sesajo zaradi potrebe po hrani, ampak zaradi njihove potrebe po proteinih v krvi, ki pomagajo pri razvoju njenih jajčec, sicer pa se komarji, tako samci kakor samice, hranijo z nektarjem cvetlic.
Jajčeca komarjev, nahranjena s krvjo, samica komarja položi na vlažno listje ali na vodno gladino poleti ali jeseni. Pred tem temeljito razišče, kam jih bo odložila, tako da uporabi delikatne receptorje pod svojim želodcem. Potem, ko najde primerno mesto začne legati jajčeca, katera so krajša od enega milimetra in so postavljena v vrste, oziroma skupine. Nekatere vrste komarjev polagajo jajčeca, tako da so združena ena zraven drugega, ter na ta način tvorijo paleto tudi do okrog 300 jajčec.
Dihalni sistem ličinke temelji na vdihavanju zraka s pomočjo cevke, katero potisne nad vodno gladino, medtem ko ličinka visi obešena pod vodno gladino. Poseben izloček iz žlez preprečuje vodi, da pride skozi odprtine, s katerimi ličinka diha.
Pazljivo položena bela jajčeca potemnijo in postanejo povsem črna v roku 48 ur. Ta temna barva preprečuje pticam in insektom, da bi ličinko opazili. Potrebna je cela zima, da se zaključi obdobje inkubacije. Jajčeca so ustvarjena s tako strukturo, katera jim omogoča preživeti dolgo in hladno zimo, ter ostanejo živa vse do pomladi, ko se obdobje inkubacije končuje.
IZHOD IZ JAJČEC
Ko se zaključi inkubacijsko obdobje, se ličinke začnejo izlegati iz jajčec skorajda vse naenkrat. Prvemu jajčecu takoj sledi drugo. Kmalu zatem vse ličinke plavajo na vodni gladini. Ličinke, katere se neprestano hranijo, rastejo zelo hitro. Kmalu zatem njihova koža postane pretesna, kar jim onemogoča nadaljnjo rast. To pomeni, da je nastopil čas za prvo zamenjavo kože. Trda in krhka koža začenja pokati. Do konca razvoja mora ličinka še dvakrat zamenjati kožo. Metoda, katero ličinka uporablja za hranjenje, je zares impresivna. Ličinke s ščetinami na glavi usmerjajo bakterije in druge mikroorganizme, da plavajo proti njihovim ustom.
Na kratko povedano, ta žival zaživi v občutljivem ravnovesju. Če ne bi imela cevke za zrak, ne bi preživela in če ne bi izločala žlez, bi bila njena dihalna cevka blokirana.
Nato večina ličink še enkrat zamenja kožo. Zadnja zamenjava kože je drugačna od ostalih sprememb. S to zadnjo spremembo ličinka prehaja v zaključno fazo razvoja. Sedaj je za ličinko, katera je dovolj odrasla, čas, da se osvobodi svoje lupine. Iz lupine pride tako drugačno bitje, da je zares težko verjeti, da gre za dve razvojni fazi istega bitja. Preobrazba je tako zakomplicirana in delikatna, da je sama ličinka ne more programirati, niti njena mati pred tem. V času te zadnje faze preobrazbe se živalca sooči z nevarnostjo, da se zaduši, kajti lahko se ji zaprejo dihalne odprtine, katere so nad vodo, vendar se v tej fazi dihanje ne opravlja več skozi te luknjice, ampak skozi dve cevki, kateri se pojavita na telesu živalce. To je razlog, da sta se dve cevki vzdignili nad vodo pred zamenjavo kož. V času te razvojne faze se prehranjevanje ustavi za tri, štiri dni.
Sedaj je komar dovolj zrel in je dobil končno obliko. Pripravljen je, da leti z vsemi svojimi organi (antene, trup, noge, prsi, krila, trebuh in velike oči).
KAKO KOMARJI ZAZNAVAJO ZUNANJI SVET
Komarji so opremljeni z zelo občutljivimi toplotnimi receptorji. Zaznavajo stvari okoli sebe v različnih barvah odvisno od temperature. Ker ta način zaznavanja ni odvisen od svetlobe, je za komarja povsem enostavno, da opazi kri v temni sobi. Toplotni sprejemniki komarja so tako občutljivi, da občutijo temperaturno razliko ene tisočinke stopinje Celzija. Komar ima skoraj sto oči, katere so razpostavljene na vrhu glave.
IZVRSTNA TEHNIKA SESANJA KRVI
Preden komar prileti na svoj cilj, najprej določi mesto, tako da uporabi dve napravi okrog svojih ust. Ustnica ne vstopi v rano, temveč njena konica sodeluje samo pri iskanju ustreznega mesta za vbod. Komar ne prebode kože, tako da s pritiskom naredi vbod. To nalogo opravi zgornja čeljust, ki je ostra kakor nož z zobmi zavitimi nazaj. Čeljust se premika naprej in nazaj, dokler ne preseka kože. Ko ustnica, potisnjena skozi ta razrez na koži, doseže kri, se sekanje kože konča. Sedaj je čas, da živalca sesa kri. Kakor je znano, človeško telo na najmanjšo krvno rano začne izločati encim, ki strjuje kri in preprečuje njeno odtekanje. To bi moral biti velik problem za komarja, kajti človekovo telo reagira tudi na tako majhno luknjico, kakor je komarjeva in kri bi se začela strjevati, ter popravljati krvno rano. To bi pomenilo, da komar ne bi bil v stanju, da posesa kri.
Ampak komar ta problem razreši na edinstven način. Preden začne sesati kri, v odprtino, katero je naredil na telesu človeka, izloči slino, katero postavi na odprtino rane.
Ta slina nevtralizira encim, kateri bi moral strjevati kri. Srbenje in oteklina mesta, iz katerega je sesal komar, povzroči prav ta neprijetnost, katera preprečuje tudi strjevanje krvi.
To je zelo poseben proces, ki nam postavi naslednja vprašanja.
- Kako komar ve, da je v človeškem telesu encim za strjevanje krvi?
- Da bi proizvedel slino za nevtralizacijo encima v svojem telesu, bi moral poznati kemično sestavo encima. Kako je to mogoče?
- Tudi če bi nekako prišel do tega znanja, kako bi proizvedel slino v svojem telesu in vso tehniko, katera je potrebna za prenos do ustnice?
Odgovor je jasen.
Ni mogoče, da komar naredi karkoli od tega. Nima niti potrebne modrosti niti znanja kemije niti laboratorijske opreme, da proizvede takšno slino. To, o čemer govorimo, je komar velikosti nekaj milimetrov, brez vsakršne zavesti in modrosti. In to je vse…
Povsem je jasno, da je Allah, s.w.t., ta »Gospodar nebes in zemlje in tistega med njima«, kateri je ustvaril oboje. Tako človeka, kot komarja je obdaril z izvrstnimi lastnostmi. Komar začne svoj let s specialnim senzorskim sistemom, da bi odkril mesto žrtve. S takšnim sistemom je podoben vojaškemu letalu, opremljenem z detektorji toplote, plinov in vlage.
Prevedel: Abdullah Vavpetič
