Islam

Islam kot vera in način življenja človeku omogoča, da lahko v največji meri vzpostavi pravilen odnos do sebe in drugih. S sprejetjem in sprejemanjem islama posameznik razvija razumevanje sveta, solidarnost in povezanost v skupini, v kateri živi, z islamom izgrajuje svojo osebnost in duševni mir. Islam je vera, ki človeka vodi po poti resnice, po pravi poti, in le v islamu lahko v celosti upravičimo svoj obstoj, saj nas poučuje, kako lahko izvršimo svoje poslanstvo na tem svetu in najdemo srečo na Ahiretu, v onostranstvu.

 

Pripadnik islama mora s srcem in z razumom sprejeti temelje islamskega nauka in v skladu z njim urediti svoje vsakdanje življenje; ni dovolj, če človek pozna resnico, po njej se mora tudi ravnati, uskladiti mora besede in dejanja. Islam namreč zajema teorijo in prakso, pobožnost in aktivnost. Resnično, islam je popolna vera, ki ji ni moč ničesar dodati ali odvzeti.

Srž islama je vera v enega Boga, Enega in Edinega Allaha, čigar moč, znanje in bivanje so neomejeni; samo k Allahu se lahko zatekamo v molitvi, le Njega prosimo za pomoč in za odpuščanje. Vera v Enega Boga je v skladu z naravnim redom stvari in hkrati s človeško naravo; vera v Enega Boga je edina, ki jo lahko naš razum zares sprejme brez zadržkov in omejitev: to je Allahov red in v skladu z njim je Allah ustvaril človeka. Božja stvaritev je, kakršna je, in nihče je ne more prevrednotiti. Samo to je prava vera.

Zgodovina potrjuje, da so ljudje v časih, ko so se klanjali malikom, zanikovali svoj lastni razum, svojo lastno naravo, in v teh obdobjih je prevladovalo nazadovanje, neznanje. Vera v Enega Boga torej pomeni osvoboditev od vseh vidikov praznoverja. Pravi vernik se boji samo Boga in nikogar drugega, pa naj je ta še tako mogočen. Človeštvo torej nima in ne more imeti višjega in plemenitejšega cilja od sprejemanja in pokoravanja Allahu, in prav to omogoča islam: doseganje resnice in zavračanje neresnice.

TEMELJI ISLAMSKEGA VEROVANJA

Islam temelji na šestih osnovnih načelih:

– verovanje v Allaha, Enega Boga,

– verovanje v Njegove meleke (angele),

– verovanje v Njegova razodetja človeštvu,

-verovanje v Njegove poslance,

– verovanje v Sodni dan,

– verovanje, da se vse zgodi po Allahovi volji.

Verovanje v Enega Edinega Boga

Verovati v Enega Edinega Boga pomeni priznanje, da je On v celoti svoboden in neodvisen v Svojem bitju, bivanju in Svojih lastnostih, da je le On vreden oboževanja, da ni nikomur in ničemur podoben in da ni nihče in nič podobno Njemu:

…Nič Mu ni podobno. On vse sliši in vse ve…

Pripadniki islama, Muslimani, verujejo, da je On Stvarnik in Gospodar vesolja, da je Njegova oblast brez omejitev; počne, kar hoče, in kar hoče, se tudi zgodi: …Če bi bilo na njih (v nebesih in na Zemlji) več bogov, bi propadla nebesa in Zemlja … … Reci: On je Allah, Eden! Allah je pribežališče vsakomur! Ni rodil in rojen ni, nihče Mu ni enak! …

Verovanje v Božje meleke (angele)

Človek je eno od Allahovih stvaritev, in kot vse stvaritve je omejen. So svetovi, v katere ne more prodreti in jih tudi ne spoznati. Tudi v našem svetu so stvari, ki jih človek s svojim umom ne more zaobjeti, kar pa nikakor ne negira njihovega obstoja. Skrajno nehvaležno in kratkovidno bi bilo, če človek ne bi priznal tistega, česar mu njegova omejena čutila ne morejo potrditi.

Verovanja v Božje meleke (angele), nevidna duhovna bitja, v islamu ni mogoče ločevati ali izvzeti od drugih temeljev vere. Meleki so prav tako Allahova stvaritev, ki izvršujejo vse, kar jim ukaže: …Allaha se boje, ki je nad vsem, in Njemu se pokoravajo…

Musliman trdno veruje v Allahove meleke, saj resnica obsega materialni in nematerialni svet – materijo in duh, izpričani svet in svet nedoumljivega.

Verovanje v Allahove Knjige (Razodetja)

Verovanje v Allahove knjige (Allahove Kitabe) pomeni prepričanje, da so vse Knjige, ki jih verniki pripisujejo Allahu, v resnici objavljene po Njem in od Njega, da so resnično Njegova beseda: …O vi, ki verujete, verujte v Allaha, v Poslanca Njegovega, in v Knjigo, prej objavljeno. Tisti, ki ne veruje v Allaha, v Njegove meleke, v Knjige Njegove, v Poslance in v Sodni dan, je zares zablodil…

Kur’an (Koran) je še dandanes v originalnem jeziku (arabščina).

Vse knjige, ki jih je Allah objavil, so bile navodila ljudem, ki so pozivala na pravo pot in odvračale od zla. Natančno število objavljenih knjig ni znano, Kur’an (Koran) pa omenja štiri velike Knjige oziroma Kitabe: Tevrat, Zebur, Indžil in Kur’an (Koran). Omenjeni so tudi Listi oziroma Suhufi, objavljeni Abrahamu in Mojzesu:

…Naše dokaze smo jasno podprli, Knjigo smo poslali in natančno tehtnico, da bi ljudje prav ravnali…

Verovanje v Božje Poslance – Glasnike vere

Ta temelj islama pomeni vero v vse Božje poslance – ljudi, ki jih je Allah izbral in jim dostavil resnico islama. Poslanci so torej dobili nalogo, da Resnico prenesejo svojemu narodu in jih popeljejo iz teme na pravo pot. To nalogo so imeli vsi Božji poslanci – od Adama pa do Muhammeda. Islam je enotno Božje razodetje vsem ljudem na Zemlji: …Predpisal vam je vero, zaupal jo je Noetu in objavil Abrahamu, Mojzesu in Jezusu; širite torej to vero in ne ločujte se v njej…

Allahova vera je že v izhodišču ena sama, in poučevali in širili so jo vsi Božji poslanci. To je bil temeljni cilj njihovega poslanstva. Objavljanje vere se je ravnalo po trenutnih potrebah človeškega razuma, zahtevah časa in okolja pri posameznih narodih, njeno bistvo pa je enako v vseh od Boga objavljenih Knjigah, zato musliman veruje v vse Božje poslance in razodetja: …Mi ne delamo razlike med poslanci Božjimi…

Verovanje v Sodni Dan

Vera v Sodni dan pomeni vero v prihodni svet, v življenje po biološki smrti, ko bodo ljudje odgovarjali za dejanja, ki so jih storili v času bivanja na Zemlji, in ko bodo za ta dejanja nagrajeni ali kaznovani. Verovanje v drugo, večno življenje, pogojuje človeško odgovornost, ta pa je pogojena s človekovo svobodno voljo, saj brez te človek ne bi bil odgovoren za to, kar počne ali je počel. Če ne bi bilo dneva, ko bo vsak posameznik odgovarjal za svoja dejanja, bi bila njegova odgovornost brez prave vrednosti, življenje samo bi se začenjalo in končevalo brez namere in brez smisla.

Vera v prihodnji svet vodi k resnici, spodbuja nas k pravičnosti in dobrim delom …Tisti, ki se srečanja z Nami ne nadejajo, ki se z življenjem na tem svetu zadovoljijo in brezbožnost izkazujejo, ki dokaze Naše omalovažujejo, tisti bodo v Ognju domovali zaradi dejanj svojih…

Verovanje v Božjo Usojenost (Kader)

Verovati v Božjo usojenost pomeni priznati, da Allah vse določa in z vsem upravlja. Vse, kar se zgodi, se zgodi po Allahovi volji in z Njegovo vednostjo. Udejanja se Allahova volja, in ne volja ljudi, razen ko Bog sam odloči drugače. Samo tisto, kar Bog hoče, se lahko zgodi, in česar ne želi, se tudi ne more zgoditi. Nihče ne zmore preprečiti ali spremeniti Allahove odločitve, vse se dogaja z Njegovo vednostjo in privoljenjem.

…Mar ne veš, da je Allahu znano vse, kar je na nebu in na Zemlji? Vse je že v Knjigi; resnično, to je Allahu lahko!! …

TEMELJNE DOLŽNOSTI VERNIKA

Življenje v skladu z islamskimi predpisi je sestavni del islamskega verovanja. Gre predvsem za praktični del vere, ki potrjuje vero v Allaha, Njegove meleke, poslance, Knjige, v Sodni dan in v Božjo usojenost. Islamski predpisi jasno določajo odnos vernika do Boga, do soljudi, družine, družbe in človeštva v celosti. Vsi ti odnosi se medsebojno prepletajo in so trdno povezani. S pokoritvijo tem predpisom se posameznik razvija v celovito osebnost, sposoben je uskladiti odnose z okoljem in tako doseže resnično srečo na tem svetu.

Vera v vseh svojih oblikah je zveza med človekom in Bogom. Vera definira odnos posameznika z drugimi ljudmi, in ta odnos je vselej pozitiven, saj se človek zaveda, da Bog vselej bdi nad njegovim javnim in zasebnim ravnanjem. Tak občutek nenehne Božje prisotnosti očiščuje njegovo zavest in srce, zato je tudi njegovo delovanje čisto.

Vera se v islamu izraža v petih temeljnih dolžnostih: v izpovedovanju islamske zaveze (šehadet ali šahada): la illallah Muhammedur-Rasulullah – ni drugega resničnega boga razen Allaha, Muhammed je Allahov Poslanec; v vsakodnevnih obrednih molitvah (salat ali namaz); v postu; v dajanju dela imetja v dobrodelne namene (zekat); v verskem romanju (hadždžu).

Šehadet (ali Šahada)

Izgovarjanje, poudarjanje, potrjevanje in trdna vera, da ni drugega resničnega boga razen Allaha in da je Muhammed Allahov Poslanec, je prva in osnovna dolžnost v islamu. Na tem temelju vere sloni vse ostalo.

Če nekdo hoče sprejeti Islam, mora izgovoriti zgoraj napisane besede (transkripcija):

la ilahe illallah Muhammedur-Rasulullah (ni drugega resničnega boga razen Allaha, Muhammed je Allahov Poslanec)

Formalno ima šehadet notranjo in zunanjo dimenzijo, treba je s srcem in z razumom sprejeti, da ni drugega resničnega boga razen Allaha in da je Muhammed Njegov Poslanec, potem pa to potrjevati z besedami in dejanji. V bistvu je vse to eno.

Musliman je zato lahko samo tisti, ki izpoved vere sprejema brez vsakršnih pridržkov.

Namaz (ali Salat)

Namaz (obredna molitev, salat) je najbolj neposreden odnos vernika z Allahom. Vernik ki ga opravi petkrat dnevno, kakor je predpisano, se tako nenehno osredotoča na Boga.

Med obredno molitvijo se očistita duša in telo. Priprava na namaz, obredno umivanje (abdest), ni zgolj umivanje zunanjih delov telesa, pač pa tudi simbol njegovega notranjega očiščenja, kar je priprava na neposredno soočenje z Allahom. Kajti srce in duša, ki se soočata z Bogom, morata biti čista, brez vsakršne mržnje in osredotočanja na karkoli in kogarkoli razen na Allaha, edinega Gospodarja vseh svetov.

Namaz, ki se opravi v skupnosti vernikov (džematu), je po izročilu Poslanca vreden petindvajsetkrat več od namaza, ki ga opravi posameznik, saj simbolizira enotnost, sodelovanje in solidarnost med ljudmi, ne glede na njihovo socialno poreklo in družbeni položaj. Ko verniki opravljajo namaz, so pred Gospodarjem enakovredni. Namaz prav zares zadržuje srca in občutke vernikov. Obredna molitev v džematu pride še posebej do izraza ob petkih, na dan džume, ter ob Ramadanskih in Kurbanskih posvečenih dnevih, edinih zares prazničnih dneh v islamskem koledarju.

Post

Verniki, Muslimani, so se dolžni postiti v mesecu ramadanu. Cilj posta je krepitev človekove volje in odločnosti. Post vzgaja vernika, da strpno prenaša življenjske tegobe, in ga uči, kako je moč gospodariti svojim strastem, kako sočustvovati s tovariši in z vsemi, ki se znajdejo v težavah.

Post ima zagotovo veliko duhovno vrednost, pomemben je za humaniziranje posameznika in družbe v celoti. Ko se vernik posti, to nikakor ne pomeni, da mora zgolj gladovati in trpeti žejo, vzdrževati se mora tudi vsega, kar je v nasprotju s človeško moralo, pa naj gre zanj samega ali za druge. Na ta način izkazuje in izpopolnjuje svojo vero.

Zekat

Zekat je določen del, ki se izplača iz imetja Muslimana, kadar to imetje preseže mejo, imenovano nisab. To obvezo verniki izpolnijo enkrat letno. Dajanje zekata tistim, i so ga potrebni, je ibadet, izkazovanje verske pripadnosti islamu. Kako pomembna je ta dolžnost, izkazuje že dejstvo, da ga Allah omenja na mnogim mestih v Kur’anu (Koranu) skupaj z namazom (salatom); dolžnost do družbe je hkrati tudi dolžnost do Boga.

2.5 % imetja dajejo Muslimani kot zekat

Zekat čisti imetje in varuje človeka pred skopuštvom in sebičnostjo. …Vzemi iz njihovega imetja del, s katerim jih boš očistil in moralno povzdignil…

Zekat je predpis, ki zagotavlja družbeno stabilnost in širi medsebojno ljubezen ter solidarnost med ljudmi. Del imetja premožnih se podeli siromašnim, kar omogoča družbeno harmonijo.

Hadždž

Premožen Musliman, ki je v primernem zdravstvenem stanju in ga pri tem nihče ne ogroža, je dolžan opraviti hadždž, obredno romanje h Kabi v Meki: …Kdor ima možnost, naj obišče Hišo Božjo…

Tudi hadždž je ibadet, izvrševanje verskega predpisa, in vključuje tawaf, večkratni obhod Kabe, saj, tek med gričema Safo in Marvo, wukuf, molitev na planoti Arefat v bližini Meke, in še druge verske obrede, ki jih je treba izvrševati v mesecu hadždža.

Hadždž je tudi svojevrsten letni kongres Muslimanov vsega sveta, na katerem se zberejo, da bi se kar najbolje spoznali.

Takšno srečevanje krepi slogo in ljubezen med verniki. Hadždž prav zares dokazuje in simbolizira enakost ljudi pred Stvarnikom – Allahom, ne glede na siceršnje razlike med njimi na tem svetu. Allahu je najljubši in najbližji tisti, ki se Mu najbolj pokorava.

Hadždž kot peti steber islama z drugimi že omenjenimi dolžnostmi utemeljuje zgradbo islama; z izpolnjevanjem teh dolžnosti v praksi Musliman doseže srečo na tem in odrešitev na Ahiretu, v onostranstvu.

ISLAMSKI PREDPISI

Celovito verovanje in dostojno izvrševanje teh temeljnih dolžnosti Muslimana sta popolna šele, ko vernik dosledno upošteva tudi naslednje:

a) izogibanje prepovedanemu

resnični vernik je samo tisti, ki se popolnoma odreče vsemu, kar je Allah prepovedal: alkoholu, razvratu, hranjenju s svinjskim mesom in mesom poginulih živali, obrestim, prevaram, lažem, kraji, nasilju, seganju po tujem imetju in časti ipd.

te prepovedi ne pomenijo omejevanja svobode, saj ej vse, kar je prepovedano, prepovedano zato, ker človeku škoduje. Vsaka od teh prepovedi je upravičena in modra; omenjene stvari je Allah prepovedal zgolj zato, da bi človek zaščitil svoje telo, razum, dušo in soljudi pred vsem, kar vpliva razdiralno ali ogroža človekovo zdravje. Odpoved prepovedanemu utrjuje pokornost Bogu, za kar bodo verniki bogato poplačani.

b) upoštevanje zapovedanega v praksi vsakdanjika

Resnični vernik je nenehno pokoren Allahu: izvršuje vse, kar mu Gospodar zapoveduje, in sovraži tisto, kar mu je v Svoji modrosti prepovedal. Verniku mora biti v največjo radost, da si pridobi Gospodarjevo naklonjenost, pokorava se Mu ne glede na to, če modrost Allahove prepovedi razume ali ne. Kot prepoved in zapoved verniki razumejo tudi vse, kar je ukazal ali prepovedal Allahov Poslanec Muhammed, kajti Poslanec ni govoril, kar bi se mu zahotelo, pač pa zgolj tisto, kar je prejel z Objavo Kur’anske besede: …Kar vam je Poslanec prenesel, sprejmite, kar pa vam je prepovedal, opustite…

c) moralni standardi

Moralni standardi so trdno vpleteni v vse islamske predpise, pa naj gre za šeriatske prepovedi ali pa zakone; pri obojem gre pravzaprav za nerazdeljivo organsko celoto. Morali v islamu pripada še posebej pomembno mesto, mesto duše v odnosu do telesa. Kako pomembna je morala, najbolje povedo besede Božjega Poslanca: …Poslan sem, da moralo med ljudmi utrjujem…

Vera in odnos do Boga in družbe nimata nikakršne vrednosti pri Allahu, če ne vključujeta tudi razvite moralne zavesti. Nasprotno. Pomanjkanje moralnega čuta je greh. Vera ostaja navadna forma brez vsebine, če nima moralne podstati. Namaz (salat) bi moral varovati človeka pred slabimi dejanji in ga obenem spodbujati k dobrim. …Sprejemam namaz tistega, ki se poniža pred Mojo veličino, ne napada Mojih stvaritev, ki mi pokornosti ne odreka, ki se Me spominja in je milosten z revnimi, nemočnimi, nesrečnimi… (Hadis)

Zekat, pomoč siromašnim, plemeniti imetje in človeka moralno povzdigne …Vzemi del imetij njihovih, očistil jih boš s tem in moralno povzdignil…

Poslanec je govoril: …Lep nasmeh je sadaka (miloščina), pozivati k dobrim delom in preprečevati slaba, je prav tako sadaka, umaknjen kamen, ki je mimoidočim napoti, je sadaka, naliti vode v skodelo drugega je sadaka, lep pogled tistemu, ki te grdo pogleda, je sadaka

Post je prav zares navadno gladovanje, če nima v sebi plemenitih moralnih nagibov: …Kdor ogovarjanja ne opusti, zastonj hrano in pijačo opušča…

Tudi hadždž je izraz lepega vedenja in varovanja pred zlim: …Hadždž je v znanih mesecih. Kdor v njih hadždž opravlja, ne sme ničesar slabega ne grdega storiti…

Znane so Poslančeve besede, da je verovanje najbolj popolno pri tistem, ki ima najvišja moralna načela. Vprašali so ga o ženski, ki verske predpise izvršuje, a s svojim jezikanjem vznemirja sosede. Poslanec jim je odgovoril: …Nikakršnih zaslug si ni pridobila … Takšni zaslužijo ogenj…

In zares, kdor želi biti dober vernik, Musliman, mora imeti visoko razvita moralna načela. Samo tako si lahko pridobi Allahovo zadovoljstvo.

Za vernika je stroga obveza, farz, da se lepo vede do vseh ljudi. Dobro je vselej dobro in se z dobrim povrne, slabo je vselej slabo in se s slabim povrne.

Zato človek tedaj, ko poglobi svoje moralno vedenje, poglobi tudi svojo vero in postane dober vernik.