Lahko rečemo, da je to ena izmed najbolj razširjenih oblik vraževerja. Trkanje na les zaradi sreče ali blagoslova prakticirajo muslimani in nemuslimani. Znano je, da ameriški piloti (U.S. FORCE) trkajo na les med poletom z letališča. Nekateri so tako vztrajni pri tem običaju, ker želijo doseči srečo in uspeh. (Saff, Zu-l-ka'de, 1424 h.l., 15. januar 2004, št. 112, str. 5, avtor: Muris ef. Neimarlija)
V naših krajih (krajih bivše Jugoslavije in Balkana) se vsakič, ko nekdo omeni nekaj zelo dobrega ali pa se zgodi nek dober življenjski preobrat, potrka na les in ponavadi pri tem doda: ''Da potrkam na les, da ne bo slišalo zlo.''
Trkanje na les ima korenine v starem poganskem verovanju, ko so ljudje verjeli, da bogovi živijo v drevesih (to je povezano s starimi, poganskimi, Druidi). Ko bi nekdo hotel moliti k določenemu bogu, bi se moral najprej dotakniti skorje drevesa. V kolikor bi se mu ta prošnja (želja) izpolnila, bi le-ta ponovno prišel do istega drevesa in potrkal nanj, kar je predstavljalo sporočilo temu bogu, da je bila molitev uslišana, istočasno pa je bila to oblika zahvale. Verjeli so tudi, da okrog dreves tavajo duhovi, ki so ljubosumni na človekovo srečo in ki delajo na tem, da ustvarijo slab razvoj dogodkov. Trkanje na les je imelo tako tudi ta namen, da je ''oglušilo'' zle duhove, da ne bi slišali, da je bila želja izpolnjena. (Časopis Sehara, december 2003, št. 4, str. 36. Urednik izdaje: Alma Redžepagić)
V Allahovi veri (islamu) se radost izkazuje z vzklikom tekbirja in poveličevanja Vzvišenega Allaha: ''Allahu ekber'' (Allah je največji), kot je na to nakazal Allahov Poslanec, naj je mir z njim. Začudenje se v islamu izraža s frazo: ''Subhanallah'' (Slava Allahu), kar je prav tako priporočilo Allahovega Odposlanca Muhammeda, naj je mir z njim, kot tudi praksa njegovih družabnikov (ashabov) in generacij po njimi.
Ko želimo muslimani pokomentirati neko dobro situacijo ali ugoden življenjski preobrat, rečemo: ''MašaAllah'' (Tako je Allah želel), seveda brez trkanja na les. Rekel je Vzvišeni Allah: ''Zakaj nisi, ko si stopil na vrt, rekel: 'MašaAllah! Njemu pripada vsa moč.''' (Kur'an, 18. sura, 39. ajet) Ibn Abbas je rekel, ko je komentiral citirani ajet: ''Zakaj nisi, ko si stopil na svoj vrt (in ko si bil zadovoljen z njegovo lepoto), rekel: 'To je od Allaha, ne pa od mene, in to je zaradi Njegove moči, ne pa moje.'' (Ebu Tahir ibn Ja'kub El Firuzabadi; Tenwiru-el-mikbas min tefsiri Ibni Abbas, Daru-l-fikri, str. 247) V drugem komentarju pa je zabeleženo, da je rekel: ''Zakaj se nisi, ko si stopil na svoj vrt in ga občudoval, zahvalil Allahu in rekel: 'To je tisto, kar je Allah hotel meni. Jaz tega ne bi mogel, razen z Allahovo pomočjo.''' (Et tefsiru-l-mujessiru, str. 298)
Vir: Islam proti vraževerjem (original: Islam protiv sujevjerja), avtor: Sanin Musa
Prevod: Alim Hasanagić
(Kot lahko vidimo, ta običaj nima nikakršne zveze z islamskim verovanjem in muslimanom je prepovedano to prakticirati.)
