Rekel je imam Ebu Hanife: ''Nikomur ni dovoljeno jemati našega mnenja, v kolikor ne ve, od kod smo ga vzeli.'' Rekel je tudi: ''Haram (prepovedano) je nekomu, ki ne pozna mojega dokaza, da daje fetvo (odgovor na šeriatsko vprašanje) po mojem mišljenju.'' (Resmul-mufti, Ibn 'Abidin, 1/4)
Rekel je imam Malik: ''Jemlje in zavrača se govor od vseh ljudi, razen govora tistega, ki je v tem grobu.'' (misleč s tem na Poslanca, naj je mir z njim) in rekel je: ''Vsako mišljenje, ki se ujema s Kur'anom in sunnetom (Poslančevim izročilom), sprejmite, v kolikor pa se ne ujema s Kur'anom in sunnetom, pa zavrnite.'' (Bejne muttebi'in we mukallidin e'ama, Ez-Zibari, str. 5)
Rekel je imam Šafi: ''Muslimani so enoglasni, da ni dovoljeno nikomur, ki mu je sunnet Allahovega Poslanca, naj je mir z njim, jasen, zapustiti sunnet zaradi mišljenja nekoga drugega.'' Rekel je tudi: ''Tisti, ki išče znanje brez dokazov, je kot tisti, ki ponoči zbira veje in nosi snop, v katerem je kača, ki ga bo pičila – on pa tega ne ve.'' Prav tako je zabeleženo, da je dejal: ''Če je hadis (Poslančevo izročilo) verodostojen, to je moj mezheb (pravna šola, mnenje).'' (El-Medžmu' Newewi, 1/63)
Rekel je imam Ahmed: ''Ne sledi meni, Maliku, Šafiju ali Evzaiju, temveč jemlji od tam, od koder so oni jemali!?'' (s tem se misli na Kur'an i sunnet) Prav tako je rekel: ''Tisti, ki zavrne hadis Allahovega Poslanca, naj je mir z njim, je na robu propada.'' (El-kaul el-mufid, Šewkani, 60-61)
Iz izjav štirih imamov lahko zaključimo, da sta Kur'an in sunnet (suna) tisto, čemur moramo slediti in po čemur moramo postopati, ter da so imami prepovedali slepo sledenje njihovih mišljenj ali mišljenj nekega drugega islamskega učenjaka brez poznavanja dokazov, na katerih so bila ta mišljenja bazirana.
Uvod v temo
Pogosto se postavljajo naslednja vprašanja: Ali je muslimanu obvezno slediti enemu izmed štirih znanih fikhskih mezhebov (islamskih pravnih šol) in ali je dovoljeno zamenjati mezheb?! Ali je da'ija (islamski misijonar, aktivist), ki deluje v nekem mestu, v katerem je razširjen določen mezheb, grešen, v kolikor kliče ljudi k sledenju Kur'ana in sunneta, ne pa k sledenju mezheba? Ali je to samo nek primanjkljaj modrosti v da'wi (misijonarstvu, aktivizmu), ali pa je nekaj tretjega? Ali so da'ije iz arabskih držav med in po vojni v Bosni storile veliko napako in sejale nered, ker niso klicale k sledenju hanefijskega mezheba – kot se to pogosto omenja? Ali bi se morali študenti šeriatskih znanosti, ki študirajo na univerzah v islamskih zemljah, posvetiti proučevanju hanefijskega mezheba, ker je le-ta v Bosni uradni mezheb, ali pa to ni pomembno, ker so vsi sunitski mezhebi pravilni in priznani (o tem obstaja celo dilema med samimi študenti)?
Odgovor na ta in podobna vprašanja bo jasen, če bomo odgovorili na eno vprašanje: Ali je musliman dolžan slediti določenemu fikhskemu mezhebu – ne glede ali je le-ta eden od štirih znanih mezhebov, ali pa nek manj znan, kot je recimo zahirijski? Pri tem vprašanju je zelo pomembno, da omenimo, da ni nikakršne prepreke za tistega, ki išče znanje (talibu 'ilm) v fikhskih znanostih, da proučuje fikhske mes'ele (vprašanja) v knjigah kateregakoli mezheba, saj je njegov cilj razumevanje šeriatskih vprašanj in usposabljanje za proučevanje le-teh, ne pa neka mezhebska vnema in pristranskost.
Zgodovinsko ozadje sledenja mezhebom
Zgodovinsko dejstvo, katerega ne more nihče zanikati, je, da najboljše generacije muslimanov (prve tri generacije: ashabi, tabi'ini in tabi-tabi'ini) niso poznale nekaj takega, čemur bi rekli sledenje mezhebu (mišljenju) nekega imama (učenjaka) v vsakem šeriatskem vprašanju. Namreč, ashabi so za izvor šeriatskih predpisov vzeli Kur'an in suno. V kolikor bi se pojavila nova vprašanja, katera niso bila znana v času Allahovega Poslanca, naj je mir z njim, niti so bila direktno pojasnjena v Kur'anu in sunnetu, bi sami opravili idžtihad (idžtihad je vlaganje truda v proučevanje šeriatskih predpisov iz Kur'ana, sunneta, idžma'a (soglasja islamskih učenjakov določenega časovnega obdobja) in kijasa (analogije), op. prev). To metodologijo so uporabljali tudi tabi'ini in generacije po njih vse do konca drugega stoletja po hidžretskem koledarju – s tem, da so jim bili izvori fikha (islamskega prava): Kur'an, sunnet, idžma (soglasje), kijas (analogija) in idžtihadi (mišljenja) ashabov in ostalih učenjakov. V tem času nihče ni pozival muslimane, da sledijo mezhebu določenega učenjaka – ne glede, ali je ta učenjak ashab ali nekdo drug – temveč so se vsi vračali na iste izvore: Kur'an in sunnet. Navadni muslimani (mukallidi) bi vprašali tisto, kar bi jih zanimalo glede šeriatskih predpisov, kateregakoli islamskega učenjaka (tj. tistega, ki jim je bil na voljo, op. prev). Nihče jih ni obvezal, da morajo slediti mezhebu Omerja, Alija, Ibn Abbasa, Ibn Omerja, Ibn Mesuda ali nekega drugega ashaba, naj je Allah z njimi zadovoljen, katerih menja so bila splošno znana. Ni nikakršnega dvoma v dejstvo, da so bili ashabi večji izvedenci in bolj dostojni sledenja v odnosu na štirico imamov, ki so živeli kasneje. To je bil menhedž (smer) selefu saliha (pravovernih predhodnikov), med katere prištevamo tudi štirico imamov: da navaden musliman (mukallid) vpraša in sledi kateremukoli učenjaku, zavračanje taklida (slepega sledenja), nepristranskost pri sledenju mezhebom učenjakov, ter jemanje in sledenje dokazom iz Kur'ana in sunneta.
Zatem so se po drugem in tretjem stoletju (po hidžri) pojavili tisti, ki so trdili, da so vrata idžtihada zaprta, ter da moramo slediti enemu izmed štirih imamov in da ne smemo zapuščati njihovega mezheba. Delovanje učenjakov tega obdobja se je omejilo na pisanje, pojasnjevanje, komentiranje ali povzemanje stališč (določenega) imama. V kolikor bi nek islamski učenjak napisal nekaj originalnega, le-to ne bi odstopalo od osnov mezheba njegovega imama.
Po padcu Abasidskega kalifata sta zapuščanje idžtihada in uvajanje slepega sledenja mezhebu doživela vrhunec, tako da je tisti, ki se v neki mes'eli vrnil na stališče Kur'ana in sunneta, ne pa na mišljenje mezheba, bil označen za fasika (velikega grešnika), kvazimudžtehida in brezumneža.
To je bilo globalno stanje muslimanov tistega časa. Kljub temu so obstajali učenjaki, ki so se borili proti mezhebski zaslepljenosti. Med njimi so bili El-'Izz Abdusselam, Ibn Hazm, Ibn Tejmijje, Ibn Abdulberr in drugi (na žalost, ti veliki islamski učenjaki, ki so pisali zgodovino v svojih časih in kasneje, še dandanes veljajo za kvaziučenjake med ekstremnimi pripadniki mezhebov in slepega sledenja, op. prev). Mnogi izmed njih so ta boj vodili pod zastavo pripadnosti nekemu mezhebu zaradi bojazni pred vladarjevimi učenjaki, ki so napeljevali oblasti in ljudi proti tistim, ki so vršili idžtihad in pozivali k odpiranju vrat idžtihada. (Bejne muttebi'in we mukallidin e'ama, Ez-Zibari, str. 8-9)
Šeriatsko stališče do sledenja določenemu fikhskemu mezhebu
Učenjaki usulu fikha imajo štiri stališča glede tega:
- Vadžib (obvezno) je mukallidu, da sledi določenemu mezhebu v vseh šeriatskih vprašanjih. Tega stališča so Ibnus-Salah, Ibnus-Subki in drugi.
- Ni vadžib slediti določenemu mezhebu, niti je mustehab (pohvalno), temveč je le dovoljeno. To je mišljenje večine islamskih učenjakov.
- Da je sledenje mezhebu haram (prepovedano). To je stališče zahirij (tj. pripadnikov zahirijske pravne islamske šole), za njega pa se je odločil tudi Šewkani.
- Vadžib je slediti določenemu mezhebu po pojavitvi štirih imamov, pred njimi pa to ni bilo potrebno. Takšnega mnenja je Ibnul-Munejjir.
Četrto mišljenje se vsebinsko ne razlikuje od prvega, tretje pa je daleč od resnice, ko govorimo o navadnih muslimanih – mukallidih, ki nimajo nikakršne izbire, kot da vprašajo in sledijo islamskim učenjakom. Tako imamo na koncu dve mnenji: prvo – sledenje določenemu mezhebu je vadžib, in drugo – ni vadžib, temveč je le dovoljeno.
Sodobni raziskovalci tega vprašanja omenjajo dve stališči glede na razhajanje islamskih učenjakov:
Prvo stališče: da je vsakemu muslimanu, ki ni dosegel stopnje mudžtehida, mudžtehidi pa danes ne obstajajo, ker so vrata idžtihada zaprta že od četrtega stoletja po hidžri, vadžib (obvezno) slediti določenemu mezhebu v vseh sferah vere, tj. posameznik mora biti hanefi, maliki, šafi ali hanbeli. Najpomembnejši sodobni predstavniki tega stališča so Muhammed el-Hamid, Habiburrahman el-E'azami in Muhammed Seid Ramadan el-Buti, katerega knjiga ''Zanikanje mezhebizma je najnevarnejša novotarija, ki preti šeriatu'' je prevedena tudi v bosanski jezik z naslovom ''Potiranje mezheba''.
Drugo stališče: da sledenje določenemu mezhebu ni vadžib, niti je mustehab, temveč je navadnemu muslimanu (mukallidu) dovoljeno pod pogojem, da ne sledi olajšavam učenjakov, slediti kateremukoli učenjaku ali mezhebu, saj nima drugega načina, s katerim bi izvedel šeriatski predpis. Zavezovanje muslimanov, da sledijo določenemu mezhebu v vseh vprašanjih, je verska novotarija, za katero ne obstaja dokaz v Kur'anu, sunnetu in idžma'u. Najpomembnejši sodobni predstavniki tega stališča so Ahmed Šakir, Muhammed Emin Šenkiti, Bin Baz, Selim Hilali, Muhammed el-Mukaddim, Ebu Ishak el-Huvejni, Albani in njegovi učenci: Muhammed 'Idul-'Abbasi, Abdurrahman Abdulhalik in Mukbil el-Vadi'i. (Glej: El-Mevsu'atu el-mujessere od Nedve, 1/143-162)
Vrste muslimanov glede na sposobnost idžtihada
Glede na nivo znanja, razumevanja in sposobnosti jemanja šeriatskih predpisov iz Kur'anskih in hadiskih tekstov so islamski učenjaki, ki zastopajo drugo stališče (pred njimi pa sta to storila Šatibi in Ibnul-Kajjim), razdelili muslimane v tri skupine:
- tisti, ki nimajo znanja niti sposobnosti razumevanja in jemanja šeriatskih predpisov direktno iz Kur'anskih in hadiskih tekstov. To so navadni muslimani in imenujemo jih mukallidi (mukallid je oseba, ki sledi stališču učenega človeka brez poznavanja dokazov, na katerih baziral svoje stališče)
- mudžtehidi, ki so doseli stopnjo idžtihada, tj. učenjaki, ki so dosegli stopnjo učenosti in sposobnosti, da jemljejo šeriatske predpise direktno iz Kur'anskih in hadiskih tekstov
- skupina učenih ljudi, ki so med prvo in drugo skupino, tj. med mukallidom in mudžtehidom. Takšni imajo dovolj znanja in sposobnosti, da zberejo in analizirajo mnenja in dokaze islamskih učenjakov v nekem šeriatskem vprašanju, ter da izberejo tisto stališče, ki ima najmočnejše argumente. Takšnim rečemo mutebi'i. (Poglej: E'lamul-muwekki'in, Ibnul-Kajjim, 2/186)
Glede na omenjeno je obvezno prvi skupini (mukallidom), da sledi kateremukoli islamskemu učenjaku, ki je bogaboječ in katerega znanje je zasnovano na Kur'anu in sunnetu. Pri tem se jih ne zavezuje, da sledijo določenemu islamskemu učenjaku, da ne bi le-ta v njihovih očeh dobil lastnost brezgrešnosti. Drugi skupini (mudžtehidom) je obvezno vlagati trud pri iskanju dokazov, ni jim pa dovoljen taklid (slepo sledenje), niti jim je dovoljeno biti mutebi'. Tretji skupini (mutebi'om) je obvezno jemati mišljenje (iz mezhebov), ki ima močnejše dokaze.
Glede na mišljenje učenjakov prvega omenjenega stališča so muslimani razdeljeni v dve skupini: mukallidi in mudžtehidi, pri čemer tretjo skupino (mutebi'e) prištevajo k mukallidom. Mudžtehidi po njihovem mnenju že od četrtega stoletja sploh ne obstajajo. Svoje stališče podpirajo z besedami mnogih mezhebskih učenjakov, kot so recimo besede Ibn 'Abidina, ki v svoji Hašiji trdi sledeče (1/55): ''Stališče, na katerem smo in po katerem se postopa, je tisto, na čemur so naši fakihi (islamski pravniki), naj se jih Allah usmili: da je absolutni idžtihad v fikhu po štiristotih letih po hidžri prepovedan…'' Muhammed el-Hamid pravi v svoji knjigi ''Obveznost sledenja štirih mezhebov'' (str. 12): ''Nihče ne trdi, da je dosegel stopnjo absolutnega idžtihada, razen tisti, ki je zaostale pameti, majhnega znanja in slabe vere.'' Iz prepovedi idžtihada sodobnim islamskim učenjakom izključujejo sodobna vprašanja, o katerih mezhebi niso govorili. Tako so po mnenju učenjakov tega stališča vsi današnji muslimani dolžni slediti določenemu fikhskemu mezhebu, saj vsi spadajo v mukallide.
Dokazi tistih, ki smatrajo, da je sledenje mezhebu vadžib (obvezno)
Da bi bilo v veri nekaj vadžib, moramo imeti dokaz iz Kur'ana in sunneta, ki nam to ukazuje. Nosilci tega stališča dejansko nimajo dokazov (iz Kur'ana in sunneta), s katerimi podpirajo svoje stališče. Zaradi znanstvenega emaneta (zaupanja) bom navedel tisto, s čimer dokazujejo svoje stališče:
1) Rekel je Vzvišeni: ''Vprašajte učene (ehlez-zikri), v kolikor ne veste.'' (Prevod pomena 16. sura, 43. ajet) Pravijo: Tisti, ki ne ve, je mukallid, učeni pa so mudžtehidi. Ukazano je mukallidu, da sledi mudžtehidu, ukaz pa je dokaz, da je sledenje islamskemu učenjaku vadžib (obvezno).
Komentar: Citirani ajet je dokaz proti temu stališču in hkrati dokaz v prid drugemu stališču, saj se v njem ukazuje, da mukallid vpraša in sledi kateremukoli mudžtehidu (ne pa nekemu določenemu mudžtehidu). To je tisto, kar trdijo predstavniki drugega stališča. Z ajetom je ukazano, da tisti, ki ne ve, vpraša tiste, ki poznajo Kur'an in sunnet, naj ga obvestijo, kaj piše v njih o določenem vprašanju, ne pa da rečejo, kaj sami mislijo o tem. Glede na to mu je z ajetom ukazano, naj sledi tistemu, kar je prišlo v Kur'anu in sunnetu preko tistih, ki to vedo. Da bi bil ajet dokaz v njihovo korist, bi moral biti v njem ukaz, naj se sledi enemu izmed štirih imamov ali določenemu imamu, ali pa bi moralo v sunnetu pisati, da je prepovedano jemati fetve od nekoga poleg štirih imamov – tega pa ni v Kur'anu, niti v sunnetu.
2) Pravijo: Če bi bilo dovoljeno mukallidu slediti kateremukoli mezhebu, bi ga to dejanje odpeljalo do odprtja vrat do iskanja mezhebskih olajšav, s katerimi bi sledil svojim strastem in se izogibal ukazom in delal prepovedi.
Komentar: Strinjamo se, da je potrebno zavrniti iskanje olajšav, za katere ni dokazov v šeriatu. Zato so protagonisti drugega stališča postavili pogoj za dovoljenje sledenja kateremukoli mezhebu: da mukallid ne gre od mezheba do mezheba in išče olajšave. S tem pogojem je odstranjena ta nevarnost.
3) Stališča imamov mezheba so zasnovana na Kur'anu in sunnetu. Ko mukallidi sledijo tem stališčem, dejansko sledijo Kur'anu in sunnetu.
Komentar: Strinjamo se, da so se imami trudili zasnovati svoja stališča na Kur'anu in sunnetu, ampak problem nastane, ko se le-ti razidejo v neki mes'eli. V okoli osemdeset procentov fikhskih mes'el so se razšli, resnica pa je vendarle le ena. Glede tega je presodil Vzvišeni: ''Če niste istih misli o nečem, se obrnite na Allaha (Kur'an) in Poslanca (sunnet).'' (Prevod pomena 4. sura, 59. ajet) Glede na citirani ajet se sledi mezhebskemu stališču, ki je v skladu s Kur'anom in sunnetom, ostali pa se zavračajo.
4) V kolikor bi se vsem muslimanom odprla vrata idžtihada, bi to pripeljalo do kaosa in nereda v veri, katerim ne bi bilo konca, saj bi se sledili kvazimudžtehidi, ki niso dosegli stopnje idžtihada. Zato je vadžib slediti enemu mezhebu, da bi se na ta način ustavila ta katastrofa.
Komentar: Tisti, ki kličejo k idžtihadu in vračanju na Kur'an in sunnet, pravijo, da imata idžtihad in direktno jemanje predpisov iz Kur'ana in sunneta šarte (pogoje), katere je potrebno izpolniti, ter da tisti, ki jih izpolni, šele nato postane kompetenten za opravljanje idžtihada, kar je v praksi možno. Poslanec nas ni obvestil o tem, da bi odpiranje vrat idžtihada pripeljalo do kaosa in nereda v veri, niti nas je obvestil o tem, da je potrebno zaustaviti odprtje teh vrat. Allahov Poslanec nas je obvestil in opozoril v številnih hadisih na Dedždžala (antikrista), katerega bivanje in nevarnost sta za muslimane zelo majhna v primerjavi na dolgo obdobje od odprtja vrat idžtihada do Sodnega dne, s katerim bi nastal nered v veri. Čudno je, da prav noben hadis ni bil izrečen na to temo, a o Dedždžalu so hadisi dosegli mutevatir pripovedovanje (pripovedovanje, ki ima ogromno različnih verig pripovedovalcev, op. prev).
Dokazi tistih, ki trdijo, da sledenje mezhebu ni vadžib, niti mustehab, temveč je navadnim muslimanom (mukallidom) le dovoljeno slediti mezhebu
Učenjakom tega stališča ni potrebno imeti dokazov za svoje stališče, saj samo tisti, ki trdijo, da je nekaj v veri vadžib, mustehab, haram ali mekruh, morajo prinesti dokaze za svoje trditve. Tisti, ki trdijo, da mezhebizem ni vadžib, niti mustehab, ker ni dokaza za to, niti je haram, niti mekruh, saj tudi ni dokaza za to, bazirajo svoje mišljenje na osnovi: določena stvar je dovoljena, dokler ne pride dokaz, ki to stvar izloči iz te osnove. Dokazi, na katerih temeljijo svoje stališče, so sledeči:
1) Ni razhajanj med muslimani, da je vadžib slediti nečemu, kar je zapisano v Kur'anu in sunnetu, na kar nakazujejo mnogi ajeti in hadisi. Z druge strani, Vzvišeni Allah, niti Njegov Poslanec, naj je mir z njim, nas ni obvezal slediti mezhebu določenega imama, niti so to sami imami mezhebov zahtevali od muslimanov, vendar so spodbujali na vračanje in jemanje od tam, kjer so sami jemali.
2) Od dokazov, da je navadnim muslimanom (mukallidom), ki drugače ne morejo priti do znanja o predpisih, obvezno vprašati (učene) s tem, da jim je dovoljeno vprašati in slediti kateremukoli učenjaku, katerega poznajo po znanju in bogaboječnosti, so besede Vzvišenega: ''Vprašajte učene (ehlez-zikri), v kolikor ne veste.'' (Prevod pomena 16. sura, 43. ajet) in besede Poslanca, naj je mir z njim: ''Zakaj niso vprašali, če niso vedeli. Resnično je vprašanje zdravilo za neznanje.'' (Ebu Dawud št. 336, hasen (dober) z ostalimi rijaveti (verigami pripovedovalcev))
3) Da je zavezovanje muslimanov, da sledijo določenemu mezhebu v vseh vprašanjih, novotarija v veri, nakazuje sledeče:
Hadis: ''Kdor vpelje v našo vero nekaj, kar ni del nje, je le-to zavrnjeno.'' (Buhari, 2697, in Muslim, 1718) Ti (islamski učenjaki, ki pravijo, da je sledenje mezhebu obveznost) so obvezali muslimane z nečim, s čimer jih Vzvišeni Allah in Njegov Poslanec, naj je mir z njim, nista obvezala – zato so storili novotarijo.
Najboljše generacije islama, selefu salih, niso bili tega stališča, kar pomeni, da to ni bil del vere, temveč da je nastalo kot rezultat slabosti in padca muslimanov z zapiranjem vrat idžtihada.
Sami imami mezhebov niso obvezali ljudi, da sledijo njihovim mezhebom, temveč so jih spodbujali k sledenju tistemu, čemur so sami sledili, tj. Kur'anu in sunnetu.
Obveznost sledenja nekemu imamu v vseh aspektih postavlja tega imama na stopnjo brezgrešnosti v veri, to pa je lastnost Poslanca, naj je mir z njim (tj. poslanec ne more storiti napake v veri).
Izbrano mišljenje
Vera islam je ena vera. V njej ni mezhebov, niti tarikatov, katerim bi bil musliman dolžan slediti, razen mezheba, tarikata in napotitve Muhammeda, Allahovega Poslanca, naj je mir z njim. Brez dvoma je drugo stališče islamskih učenjakov (tj. da sledenje določenemu mezhebu ni vadžib, niti mustehab, temveč je navadnemu muslimanu (mukallidu) dovoljeno slediti kateremukoli učenjaku ali mezhebu, ter da so muslimani glede na nivo znanja, razumevanja in sposobnosti jemanja šeriatskih predpisov iz Kur'anskih in hadiskih tekstov razdeljeni v tri skupine: mukallide, mudžtehide in mutebi'e) resnica in hakk, kateremu moramo slediti.
Izjave islamskih učenjakov o sledenju mezhebom
Rečeno je bilo Ebu Hanifi: ''Če ti nekaj rečeš, Allahova knjiga pa temu nasprotuje?'' Odgovoril je: ''Zapustite moj govor zaradi Allahove knjige!'' Potem mu je bilo rečeno: ''Kaj pa če hadis Allahovega Poslanca, naj je mir z njim, nasprotuje tvojemu govoru?'' Odvrnil je: ''Zapustite moj govor zaradi hadisa!'' Potem mu je bilo rečeno: ''Kaj pa če govor ashaba nasprotuje tvojemu govoru?'' Odvrnil je: ''Zapustite moj govor zaradi govora ashaba.'' (Glej: Hedijjetus-sultani limuslimi biladil-jaban, str. 83)
Rekel je hanefijski učenjak Ibnul-Hemmam, v knjigi ''Et-Tahrir'': ''Po pravilnejšem mišljenju se ni obvezno strogo držati za en mezheb, saj sledenje le-temu ni obvezno. Ne obstaja nikakršen vadžib, razen tisti vadžib, katerega sta določila Allah in Njegov Poslanec, naj je mir z njim. Allah in Poslanec nista nikogar izmed ljudi obvezala, da sledi mezhebu določenega imama poleg drugih imamov…''
Relel je hanefijski učenjak Alijj el-Kari: ''Noben musliman ni obvezen biti hanafi, maliki, šafi ali hanbeli, temveč je obveznost vsakega muslimana, v kolikor ni učenjak, vprašati učenjaka, a štirje imami so izmed učenjakov…'' (Glej: Hedijjetus-sultani limuslimi biladil-jaban, str. 77)
Rekel je Šihabuddin Ebu Šame v svoji knjigi ''El-Muemmel lirredi ilel-emri el-evveli'' (1/10): ''Štirje mezhebi so ostali znani, ostali mezhebi pa so zapuščeni. Ambicije večine sledilcev mezhebov so oslabile, ter so postali mukallidi potem, ko je taklid (slepo sledenje) bil prepovedan, razen (ko govorimo o) sledenju (taklidu) Poslancu, naj je mir z njim. Še več, mišljenja imamov so povzdignjena na nivo Kur'ana in sunneta. V tem smislu so besede Vzvišenega: 'Poleg Allaha imajo za bogove svoje duhovnike in menihe…' (Prevod pomena 9. sura, 31. ajet)''
Rekel je Ibn Tejmijje: ''Noben musliman ni obvezen slediti določenemu učenjaku v vsem, kar reče, niti mu je dovoljeno (na tak način) slediti določenemu mezhebu, vsi pa so obvezni slediti Poslancu, naj je mir z njim, v vsem, kar je ukazal in o čemer nas je obvestil. Govor se jemlje od vsakega in od vsakega se zapušča, razen govora Allahovega Poslanca, naj je mir z njim. Kar je dovoljeno, je, da človek sledi določenemu mezhebu, ker nima drugega načina, da bi spoznal predpise šeriata, razen takšnega…'' (Glej: Medžmu'ul-fetava, 20/208-209)
Rekel je Ibnul-Kajjim v svoji knjigi ''E'lamul muwekki'in'' (4/261) potem, ko je navedel, da obstajata dve mišljenji o obveznosti navadnih muslimanov, da sledijo nekemu znanemu mezhebu: ''Prvo mišljenje: ni obvezen, to pa je pravilno stališče, v katerega ni nikakršnega dvoma, saj je vadžib (obvezno) samo tisto, kar sta Allah in Njegov Poslanec, naj je mir z njim, določila za vadžib. Nobenemu muslimanu nista ukazala, naj sledi mezhebu nekega človeka poleg drugih ljudi. Najboljše generacije islama so čiste od sledenja mezhebom. Ni legitimno, da se navadnemu muslimanu prišteva pripadnost nekemu mezhebu, saj on nima mezheba. Na mezhebu je lahko tisti, ki ima sposobnost razmišljanja, argumentiranja in znanje o določenem mezhebu, ali pa nekdo, ki je prebral neko fikhsko knjigo iz določenega mezheba, pozna fetve imama in njegova stališča. Tisti, ki se ni usposobil za vse našteto in trdi: 'Jaz sem šafi ali hanbeli in podobno'', s samo trditvijo ni del tega mezheba… Navaden musliman nikakor ne more imeti mezheba. V kolikor predpostavimo (da ga ima), ni dolžan, kot tudi nekdo drug, slediti mezhebu – v smislu, da sledi njegova stališča in zapušča mišljenja drugih učenjakov. Nihče izmed imamov ne zastopa ta grdi bidat (versko inovacijo), ki je prizadel muslimane…''
Rekel je el-M'asumi: ''Vedi, da je jemanje mišljenj in stališč učenjakov, kot jemanje tejemmuma, katerega ne jemljemo, razen v primeru, ko ni vode. Tako, v kolikor obstaja tekst iz Kur'ana, sunneta, stališč ashabov, je vadžib, da se tega držimo, ne pa da jemljemo mišljenja učenjakov. Vendar pristranski sledilci mezhebov jemljejo tejemmum, voda pa je pred njimi…'' (Glej: Hedijjetus-sultani limuslimi biladil-jaban, str. 99)
Negativne posledice slepega sledenja mezhebom in mezhebskega pregreška
Negativne posledice, do katerih je pripeljal mezhebizem, so:
- Povzročanje problemov (fitne), razhajanj in vojn med muslimani na podlagi mezhebskega ekstremizma. Jakut el-Hamevi v svoji knjigi ''Mua'džemul-buldan'' (1/274, 4/355) opisuje neprestane vojne, ki so jih vodili hanefiti proti šafitom v mestih Asfehan, Merwa in Rej, kjer so drug drugemu ropali, pustošili in zažigali naselja. Celo Allahove hiše (mesdžidi, džamije) niso bile prizanesene teh mezhebskih razhajanj. Ibn Kesir v svoji knjigi ''El-Bidaje ven-nihaje'' (13/19-21) omenja fitno v umajidski džamiji, ko je bil hanabilom (pripadnikom hanbali mezheba) zrušen in oropan mihrab zaradi mezhebskih nesoglasij.
- Nove fikhske mesele, kot posledica mezhebizma, kot so:
Da šafijem ni legitimna molitev (namaz, salat), v kolikor molijo za hanefijskimi imami in obratno. To je stališče nekaterih njihovih mezhebskih učenjakov, saj tisto, kar kvari namaz pri enih, ga pri drugih ne, in tisto, kar je šart (pogoj) za namaz pri enih, pri drugih ni. (El-Medžmu'u, 1/258)
Zehebi pripoveduje (Mizanul-i'atidal, 4/51), da je hanefijski sodnik Damaska, Muhammed ibn Musa el-Blasaguni, rekel: ''Ko bi imel moč, bi jemal džizjo (takso, ki je sicer predpisana za nemuslimane v šeriatski državi, op. prev.) od pripadnikov šafijskega mezheba.''
V knjigi ''Šerhu muhtesaril-vikajeti'' je zabeleženo, da hanefiju ni dovoljena poroka s šafijko, ker je šafijka kafirka (nevernica) zaradi mes'ele istisna. Drug mufti je dovolil ta zakon, uporabljajoč analogijo, da se je dovoljeno poročiti s kitabijko (kristjanko ali Židinjo).
- V mekkanskem Haremu so bili določeni štirje ezani in vzpostavljeni štirje džemati (za molitev). Vsak mezheb je imel svoj džema'at. Pripadniki različnih mezhebov niso molili eden za drugim.
- Mezhebi so povzdignjeni na nivo Kur'ana in sunneta. Mezheb je postal osnova, Kur'an in sunnet pa mu sledita. Tako tisto, kar se ujema z mezhebom iz Kur'ana in sunneta, je sprejeto, kar se ne ujema, se drugače interpretira. Znane so besede enega izmed hanefijskih učenjakov: ''Vsak ajet, ki je v nasprotju s tistim, kar zastopa naš mezheb, je muevvel (potrebno ga je drugače interpretirati) ali mensuh (derogiran). Prav tako je vsak hadis (ki ni v skladu z našim mišljenjem) muevvel ali mensuh.'' (Poglej: Hašijetu Ibn 'Abidin, 1/45) Rekel je eden izmed znanih učenjakov šafijskega mezheba: ''Mi trdimo, da je obveznost vsakega razumnega človeka in navadnega muslimana z vzhoda in zahoda, tistega, ki je daleč ali blizu, sprejeti šafijski mezheb in želimo si, da ga ne zamenja z nečim drugim.''
- Izmišljeni so celo hadisi, ki govorijo v korist imama določenega mezheba, kot so, npr., lažne besede, ki se pripisujejo Poslancu, naj je mir z njim: ''Po meni bo prišel nek človek z imenom en-Nu'man ibn Sabit, vzdevek mu bo Ebu Hanife, na njegovih rokah bo Allahova vera in moj sunnet bo oživljen.'' (Tarihu bagdade lil-Hatib el-Bagdadi, 2/289), v drugem pripovedovanju pa piše: ''V mojem ummetu (islamski naciji, op. prev.) bo človek z imenom Muhammed ibn Idris, ki bo škodljivejši za moj ummet od Iblisa (Luciferja, satana, op. prev.), in v mojem ummetu bo človek z imenom Ebu Hanife – on je siradž (svetilka) mojega ummeta.'' (Lisanul-mizan ibn Hadžer, 5/7)
- Zapiranje vrat idžtihada in dajanje prednosti mišljenju učenjakov pred Kur'anom in sunnetom.
- Ljubezen in sovraštvo na osnovi pripadnosti mezhebu.
Za konec prepuščam bralcu, naj si odgovori na zastavljena vprašanja v samem uvodu članka. Ve billahi tevfik.
Avtor: mag. Zijad Ljakić
Prevod in priredba: Alim Hasanagić
Mezhebi (pravne šole) v islamu, govori: Pierre Vogel
Mezhebi (pravne šole) v islamu, govori: dr. Bilal Philips
Mezhebi (pravne šole) v islamu, govori: Hussain Yee
