ISLAM IN SVOBODA MISLI

V neki diskusiji mi je bilo rečeno:

 

»Ti nisi svoboden.«

 

»Zakaj?« – sem vprašal.

 

»Ali verjameš v obstoj Boga?« – mi je rekel.

 

»Da, verjamem.«

 

»Ali se postiš in moliš k Bogu?«

 

»Da.«

 

»Potem ti nisi svoboden.«

 

Zatem sem  ga vprašal: »Kako lahko rečeš, da ne razmišljam svobodno?«

 

»Zato ker verjameš v nesmiselnosti, ki sploh ne obstajajo.« – mi je odvrnil.

 

»Pa ti? V kaj ti verjameš? Kaj misliš, kdo je ustvaril vesolje in življenje?« – sem ga vprašal.

 

»Narava!«

 

»Kaj pa je to narava?«

 

»To je neomejena skrivnostna sila, katere manifestacijo lahko doživim s čutili.« – je odgovoril.

 

Na to sem mu rekel: »Tvoj odgovor sem razumel kot nekaj, s čemer mi želiš preprečiti, da verjamem v neznano silo, ker želiš, da verjamem v neko drugo, prav tako neznano silo. Ampak vprašanje je: ‚Zakaj bi se jaz odrekel mojemu Bogu zaradi nekega drugega, prav tako neznanega, vendar lažnega boga, še posebej, ko sem v Njemu našel mir, spokoj in udobje, medtem ko tvoj lažni bog, narava, ne odgovarja na moje molitve, niti mi ne prinaša udobja?’«

 

To je na kratko primer modernistov (“svobodomiselnih ljudi“), ki radi govorijo o svobodi misli. Za njih je svoboda misli sinonim za svobodo odrekanja od Enega Boga. Vendar to ni svoboda misli, ampak svoboda ateizma. Začenši pri teh predpostavkah oni obtožujejo islam za omejevanje svobode misli. Enostavno zaradi tega, ker islam prepoveduje ateizem. Vprašanje je: Ali sta svoboda misli in ateizem ena in ista stvar, ter ali je ateizem realen in nujen predpogoj za svobodo misli? Zavedeni z zgodovino evropskega liberalizma oni zanemarjajo dejstvo, če so določene okoliščine povzročile širjenje ateizma v Evropi, da to ne pomeni, da bi se morala ista stvar zgoditi povsod po svetu.

 

Brez dvoma je imidž krščanstva predstavljen s srednjeveško evropsko cerkvijo, katera je odbijala znanost, mučila znanstvenike in širila laži o Božjem govoru, svobodomiselne ljudi odpeljal v ateizem. Intelektualci Evrope so morali izbirati med dvema nepomirljivima stališčema: naravno verovanje v Boga ali verovanje v teoretična in praktična znanstvena dejstva.

 

Evropski intelektualci so v naravi našli delno zatočišče pred to dilemo. Rekli so cerkvi: »Ne potrebujemo vašega boga, v imenu katerega ste nas zasužnjili, nam naložili ogromne zahteve in nas podvrgli tiranski diktaturi ter praznoverju. Z verovanjem v vašega boga bi vodili asketsko življenje puščavnikov in samotarjev. Zato odbijamo izvrševanje vaših ukazov. Torej, mi bomo imeli novega boga, ki poseduje večino kvaliteto vašega boga, vendar nima cerkve, da nas zasužnji, niti da nam nalaga kakršnekoli moralne, intelektualne ali materialne obveze, kakor to dela vaš bog.«

 

V islamu ne obstaja niti ena stvar, katera bi intelektualca pregnala v ateizem. Tukaj ni dilem, ki bi naše razmišljanje pripeljale v zmedenost. Obstaja samo Eden Bog! On je ustvaril vsa živa bitja in vsi se bomo vrnili k Njemu. To je jasen in enostaven koncept, v katerega bodo tudi naturalisti in ateisti stežka podvomili.

 

V islamu ne obstajajo svečeniki, kakor jih je imela srednjeveška evropska cerkev. Islam je skupno lastništvo vseh Muslimanov in vsak Musliman se lahko okoristi z islamom v takšni meri, kakršni mu to dovoljujejo njegove naravne, duhovne in intelektualne sposobnosti. V islamu so vsi ljudje enaki, z njimi pa se postopa v skladu s tem, kar si zaslužijo preko svojih življenjskih del. Najbolj spoštovani so najbolj bogaboječi ljudje, ne glede na to ali so to inženirji, učitelji, delavci ali trgovci. Islam ni poklic. V islamu ne obstajajo profesionalni svečeniki in molitev se v islamu opravlja brez posredništva svečenikov. Vendar je nujno potrebno, da se nekateri ljudje specializirajo na področju prava in zakonov, na katerih je zasnovan javni red. Status kakršnega uživajo takšni strokovnjaki za islamsko pravo in ustavni zakon se ne razlikuje od statusa kakršnega imajo njihovi kolegi v drugih državah. Nimajo nikakršne avtoritete nad ljudmi, niti prestiža glede na ostale ljudi. Oni so samo pravniki in državni svetovalci. Tukaj se lahko izpostavi da je Al-Azhar verska institucija, katera nima avtoritete, da zažiga in muči ljudi, kakor so to delali svečeniki. Vse, kar Al-Azhar lahko naredi, je, da poziva na diskusije in da kritizira napačno razumevanje vere s strani nekega posameznika. Vendar ima tudi vsak Musliman pravico, da pokliče Al-Azhar na diskusijo ter kritizira Al-Azharjevo razumevanje vere, saj islam ni monopol kateregakoli posameznika ali klase. Za verske avtoritete se smatrajo samo tiste osebe, ki v luči svojega globokega razumevanja vere uporabljajo svoje znanje v praktičnem življenju. Ko se vzpostavi islamski zakon, islamski učenjaki (ulema) ne bodo avtomatsko postali guvernerji, ministri ali vodje oddelkov. Edina sprememba je v tem, da bo sistem oblasti baziran na šeriatu (Allahov zakon). Inženirji bodo nadaljevali delo pri inženirskih opravilih, zdravniki bodo še naprej zadolženi za medicino, ekonomisti pa bodo upravljali gospodarsko življenje družbe s samo eno spremembo – to pa je, da jim bo islamska ekonomija zagotovila primerne smernice za njihovo uspešno delovanje.

 

Zgodovina priča, da islamska vera in njen sistem oblasti nikoli nista prišla v konflikt z znanostjo, oziroma uporabljanjem znanstvenih teorij. V islamu niti eden znanstvenik ni bil zažgan ali mučen zaradi odkritja ali objave znanstvenih dejstev. Resnična znanost ni v konfliktu z islamom in z verovanjem, da je Bog vse ustvaril. Islam poziva ljudi, naj preučujejo vesolje in zemljo, ter razmišljajo o njunem nastanku, da bi odkrili obstoj Boga. V mislih moramo imeti, da so mnogi znanstveniki, ki niso verjeli v Boga, odkrili Njegov obstoj preko ustreznih znanstvenih raziskovanj. V islamu ne obstaja nič, kar bi ljudi lahko pregnalo v ateizem.

 

Zagovorniki ateizma na Vzhodu niso nič drugega kakor slepi sledilci svojih nekdanjih kolonialnih gospodarjev. Želeli bi, da imajo svobodo za napad na vero in vse vrste bogoslužja, ter da spodbujajo ljudi, naj zapustijo svojo vero. Ampak zakaj si oni želijo takšne svobode? V Evropi so ljudje napadali vero, da bi osvobodili svoj um od praznoverja in da bi osvobodili narod od zatiranja in tiranije. Vendar, če jim islamska vera daje že vso svobodo, katero potrebujejo ali pa si jo želijo, zakaj bi jo potem napadali? Resnica je, da tako imenovani liberalci niso zainteresirani za svobodo misli. Oni so bolj zainteresirani za širjenje moralne korupcije in nekontrolirane moralne anarhije. Svobodo misli izkoriščajo kot masko, da bi prikrili svoje resnične motive. To ni nič drugega kot kamuflaža v njihovi odvratni vojni proti islamski veri in morali. Oni so proti islamu, ker, kakor bi to oni rekli, islam omejuje svobodo misli. Oni so proti islamu samo zato, ker se islam zavzema za osvoboditev človeštva od dominacije najnižjih človeških strasti.

 

Zagovorniki “svobode misli“ trdijo da je islamski sistem vladanja diktatorski, saj ima v njem država ogromno moč. Najhujše je, pravijo oni, da država uživa ogromno moč in oblast v imenu vere, ki je zelo atraktivna za ljudi, zato se oni slepo podrejajo njeni tiranski vladavini. Glede na to so zaključili, da ta ogromna moč pripelje do diktature, navadni ljudje pa postanejo sužnji, ki nimajo pravice misliti s svojo glavo. Svoboda misli je za vedno izgubljena. Nihče si ne sme drzniti izzvati vladarje, tisti, ki to naredi, pa je obtožen za upor proti Bogu in veri. Te lažne obtožbe so na najboljši način zanikane s sledečima ajetoma iz Kur’ana:

 

»…in ki se o svojih poslih dogovarjajo…« (42:38)

 

»…in ko sodite ljudem, pravično sodite…« (4:58)

 

Ebu Bekr, prvi kalif, je rekel: »Pokoravajte se meni, dokler se bom jaz pokoraval Allahu in Poslancu, a če se zoperstavim Allahu in Poslancu, se mi ne pokoravajte.«

 

Omer, ki je bil prav tako kalif, se je obrnil Muslimanom in jim rekel sledeče: »Popravite me, če odkrijete kakršnokoli nepoštenost pri meni.« Nek človek iz publike je vzkliknil: »Prisegam na Allaha Vsemogočnega, če bi odkrili kakršnokoli nepoštenost pri tebi, bi te popravili z našimi sabljami.«

 

Res je, da sta zatiranje in tiranija vladali v imenu vere. Prav tako je točno, da takšno zatiranje še naprej dominira v nekaterih državah. Vendar ali je vera edina maska uporabljena s strani diktatorjev? Ali je Hitler vladal v imenu vere? Tudi Rusija je priznala, da je bil Stalin diktator in tiran, ki je vodil policijsko državo. Ali je Stalin vladal v imenu vere? Ali so vsi tirani in diktatorji, vključno z Mao Cetungom, Frankom, Čang Kaj-Šekom, vladali v imenu vere? Brez dvoma je dvajseto stoletje, katero se je uspelo znebiti verske dominacije, priča najbolj pošastnim diktaturam, katere so prevarale človeštvo s svojimi atraktivnimi imeni.

 

Nihče ne brani diktature. Niti eden človek s svobodnim razumom in zavestjo je ne bi odobril. Vendar je vsak plemenit princip možno izkoristiti kot masko za skrivanje osebnih interesov. Francoska revolucija je priča najbolj nagnusnim zločinom, ki so bili storjeni v imenu svobode. Vendar se to ne sme vzeti kot izgovor za borbo proti svobodi. Na stotine nedolžnih ljudi je bilo zaprtih, mučenih ali ubitih v imenu ustave. Ali bi se morale zato ukiniti vse ustave? Zatiranje in tiranija sta dominirali v nekaterih državah v imenu vere. Ali se moramo odreči vseh ver? Pravilno bi bilo da se odrečemo vere, če ta vera zastopa zatiranje in nepravičnost. To se ne more reči za islam, ki je vzpostavil najbolj plemenite principe resnične pravice in enakosti, ne samo med Muslimani, ampak tudi med Muslimani in njihovimi smrtnimi sovražniki.

 

Proti tiraniji se najbolje borimo tako, da podučimo ljudi verovanju v Boga in da spoštujejo svobodo, katera jim je zagotovljena s strani vere. Muslimani ne smejo dovoliti svojemu vladarju, da naredi krivico, ampak ga morajo držati v mejah njegove legalne moči. Niti eden sistem ni želel vzpostaviti pravice v isti meri, kakor je to naredil islam. Islam od ljudi zahteva, da popravijo vladarja, če je nepravičen. Poslanec, s.a.w.s., je rekel: »Najvrednejši džihad je reči besedo resnice pred nepravičnim vladarjem.«

 

Prav zaradi tega principa so se ljudje uprli Osmanu, tretjemu kalifu, ko so mislili, da je odstopil od prave poti, čeprav je upor prinesel še večja odstopanja.

 

Na koncu želimo dati nasvet tem “progresivnim svobodnim mislecem“: Resnični način osvoboditve od tiranije se ne doseže z zapuščanjem vere, ampak s prebujanjem revolucionarnega duha pri ljudeh, da bi se izzval občutek sovraštva do nepravičnosti. Ta duh je v bistvu duh islamskega naroda.