NJEGOVO IME IN POREKLO
Ime mu je bilo Abdullah, Osmanov sin, on pa Amrov, on pa K'abov, on pa S'adov, on pa Tejimov, on pa Murreov, on pa K'abov, on pa Lueja et-Tejjimijov. Očeta so klicali Ebu Kuhafe.
Njegova mati je bila Selma, hči Sahra ibn Amira ibn K'aba ibn Hasana ibn Tejima ibn Muraa. Bila je hči Ebu-Kuhafinega strica.
Ebu-Bekr je bil pripadnik ugledne družine iz plemena Kurejš, katera je imela pomembno vlogo v Meki. Mekanska plemena so si med seboj porazdelila zadolžitve in obveznosti, ter skrb o K'abi. Družina Abdul-Menafa je bila zadolžena za to, da 'odžeja' in nahrani hadžije – ljudi, ki so prišli na romanje v Meko.
Družina Abdud-Dara je bila zadolžena, da čuva K'abo, da preda vojno zastavo vojskovodji v vojni Kurejšev z drugimi plemeni in da sodeluje v dogovorih pri vseh pomembnih vprašanjih, ki so se nanašala na mekansko skupnost. Vodstvo nad konjenico in poveljstvo v vojni je imela družina Benu-Mahzum, kateri pripadnik je bil Halid ibn Velid. Pleme Tejm ibn Murre je prevzelo vlogo v reševanju vprašanja glavarine.
Ko je odrasel, je Ebu Bekr prevzel vlogo poglavarja svojega plemena.
Njegovo pleme je imelo zelo pomemben položaj med drugimi arabskimi plemeni. Ko je Munzir ibn Maus-Sema', kralj Hire, hotel aretirati in obtožiti Imru'ul-Kajsa ibn Hadžera el-Kindija, je ta zatočišče pred Munzirjem našel pri Mua'llu et-Tejmijju, kateri je takrat izrekel naslednje verze:
Imru'ul-Kajs ibn Hadžer, pomiri svojo notranjost,
Benu - Tejm, ona s svojo svetlobo razsvetli temačnost.
Od tega dogodka je pleme Benu-Tejm postalo znano kot ''Luč v temi''.
NJEGOVA OSEBNOST
Ebu Bekr je bil lepe zunanjosti, lepe morale; imel je vse lastnosti možatosti. Izžareval je prijetnost in eleganco.
Bil je svetle polti, visoke in vitke postave, suhljatega obraza, visokega čela. Njegovo telo je odražalo moč in snago. Živel je ugodno življenje. Bil je prijeten sogovornik in po naravi miren. Bil je razgledan, inteligenten in iskren. Razlikoval se je od vrstnikov iz svojega plemena kakor tudi od drugih mekanskih mladeničev. Nikoli ni pil alkohola. V njegovem življenju ni bilo nesramnosti in nemoralnosti kakor pri njegovih vrstnikih.
Ebu Bekr, r.a., je bil strastni iskalec znanja in to je pripomoglo k temu, da je dosegel visoko stopnjo izobraženosti in kulture. Znal je brati in pisati. Poznal je situacijo med Arabci, poznal je njihovo poreklo in zgodovino. Poznal je ''družinske veje'' prebivalcev Meke - zato so ga ljudje obiskovali, ter uživali v njegovi družbi, znanju in razsodnosti. Ibn Hišam ga v svoji knjigi ''Življenjepis nebevijja'' opisuje z besedami:
''Ebu Bekr je bil priljubljen človek svojega naroda. Ljubezniv in preprost. Najbolje je poznal rodoslovno drevo Kurejšev in o njem je poučeval druge. Poznal je še druge stvari povezane s Kurejši, kakor dobre tako tudi slabe. Bil je kulturen in zelo ugleden. Ljudje njegovega naroda so prihajali k njemu in se mu približali iz različnih razlogov: zaradi njegovega znanja, zaradi poštenosti pri trgovanju in da bi uživali v njegovi družbi.''
Ebu Bekr, r.a., se je posvetil trgovini in pri tem bil zelo uspešen. Trgoval je z oblačili in blagom. To je delo, ki zahteva znanje in občutek pri izbiri kvalitete materiala in lep odnos do ljudi. Poleg vseh teh lastnostih je v sebi nosil odločnost, sposobnost planiranja in vztrajnost v svojih prepričanjih.
SPREJEM ISLAMA
Ebu Bekr je uspel na področju trgovine in zaslužil ogromno bogastvo. Imel je dve čredi kamel in ovac, kar je bilo v tistem času značilno za bogataše Meke. Stanoval je na območju, katerega so naselili trgovci in bogataši. V bližini je stanovala tudi Hadidža bint Huvejlid, ''Ummul-mu'minin'' (Mati vernikov), žena Allahovega Poslanca, a.s. Tu je Ebu Bekr spoznal Muhammeda ibn Abdullaha in pri njem odkril popolne lastnosti obnašanja in odnosa do drugih. Začel se je družiti z njim in postala sta najboljša prijatelja. Verjetno je približno ista starostna doba pripomogla k temu, da je njuno prijateljstvo postalo tako močno, da ga ni moglo prekiniti nič drugega razen smrt.
Bil je dve leti in nekaj mesecev mlajši od Poslanca, a.s. Potem, ko je Allah, s.w.t., spustil Svojo Objavo Muhammedu, a.s., ga postavil za osebo, ki bo ljudem ukazala na pravo pot, in ga izbral za Svojega Poslanca, kateri bo razglašal Njegova sporočila, se je Poslanec spomnil svojega prijatelja, njegovega zdravega razuma, hitre presoje in razumevanja. Predstavil mu je načela Islama, Ebu Bekr, r.a., pa ni okleval niti za trenutek, da bi sprejel Vero Resnice, niti je podvomil v tisto, kar mu je povedal Muhammed, a.s.
Allahov Poslanec, a.s., je rekel: ''Kogarkoli sem pozval v Islam, je počakal, okleval in razmišljal, razen Ebu Bekr, ki ni dvomil in okleval. Ko sem mu omenil Islam, ga je takoj sprejel.''
EBU BEKR KOT ASHAB
Ebu Bekr ni bi navaden Musliman, ki je samo verjel v poslančevo misijo, ampak je prevzel vlogo v daljnem širjenju Islama. Imel je prijatelje, ki so bili prodorni in razumni kot on. Pozval jih je, naj sprejmejo Islam in zavržejo brezverstvo in kakršno koli obliko oboževanja česa drugega mimo Allaha, s.w.t.
Njegovemu pozivu so se odzvali ljudje, ki so s svojim Islamom bili pred drugimi. Med njimi so: Osman ibn Affan, Abdurrahman ibn Avf, Talha ibn Ubejdullah, Zubejr ibn Avvam, S'aad ibn Vekkas, Ebu-Ubejde ibn Džerrer in mnogi drugi dobri in ugledni ljudje iz Meke. Ebu Bekr ni bil zadovoljen le s samim pozivanjem v Islam, ampak je v ta poziv vložil sebe, svoje premoženje in vse, kar je imel na tem svetu. Kurejši, kateri niso bili zadovoljni z vero, ki poziva k zavračanju kipov, spreminjanju običajev in osebnosti, vero, ki širi pravičnost, mir in enakost za vse ljudi, so vložili vse svoje moči, da bi preprečili njeno širjenje in napredek.
Eden od načinov za ustavitev in preprečevanje napredka Islama je bilo zastraševanje in maltretiranje prvih Muslimanov. Kurejši so začeli nasprotovati Muslimanom, še posebej, nemočnim sužnjem, kateri niso imeli svojega plemena, ki bi jih ščitilo in branilo pred težkimi mučenji, katerim so bili izpostavljeni. Ta situacija ni niti malo vplivala na Ebu Bekra, ki je vložil veliko premoženje, da bi te sužnje osvobodil od suženjstva iz prepričanja, da so ljudje bratje. Nekoč je videl Bilala ibn Rebbaha, pozneje je bil mujezin Allahovega Poslanca, a.s., kako leži na vrelem pesku z ogromnim kamnom na prsih, katerega mu je postavil njegov gospodar. Izgovarjal je : ''Allah je eden…Allah je eden…''
Takrat je Bilalovemu gospodarju ponudil zlatnike za odkup in ta je ponudbo sprejel. Ko je Ebu Bekr, r.a., odkupil Bilala, ga je osvobodil in postal njegov zaščitnik. Prav tako je odkupil Amira ibn Fuhejra, ga osvobodil in mu zaupal skrb svoje črede. Ni se oziral na pripombe svojega očeta, Ebu Kuhafeja, ki je govoril, da razmetava svoje premoženje s kupovanjem sužnjev – Muslimanov in jih osvobaja. Odkupil je Zuhejro bint Ubejs, Hindijo in njeno hčerko, katera je bila služkinja pri Benu Mu'emmelu. Glede tega dogodka je Mejmun ibn Ishak ibn Hasan el-Hanefi prenesel od Ahmeda ibn Abdul-Džebbara el-Afaridija, ta pa od Ebu-Muavija ed-Darirja, on pa od A'mešaa, on pa od Ebu Saliha, on pa od Ebu Hurejre, da je rekel: ''Allahov Poslanec, a.s., je rekel: ''Nikogaršnje bogastvo mi ni koristilo toliko, kakor mi je Ebu Bekrovo.'' Takrat je Ebu Bekr, r.a., rekel: ''Allahov Poslanec, komu jaz in moje bogastvo pripadava, če ne tebi?''
Ebu Bekr je tudi trpel, kakor je tudi Poslanc, a.s., trpel. Kadar koli bi videl, da Kurejši mučijo Poslanca, a.s., bi stopil pred njega in se izpostavil nevarnosti in pri tem je bil pripravljen žrtvovati svoje lastno življenje, da bi ga zaščitil.
Ko so nekoč Kurejši videli Poslanca, a.s., kako se moli ob Kabi, jim ta prizor ni bil všeč. Ukbe ibn Ebi Muajt je vstal, pristopil Poslancu za hrbet in mu svoje pregrinjalo ovil okoli vratu z namenom, da bi ga zadavil. Takrat je prišel Ebu Bekr in ko je videl, kaj dela Ukbe, je pritekel k njemu, ga prijel za pas in ga z močnim zasukom vrgel na tla in tako ločil od Allahovega Poslanca, a.s. Ta dan je Poslanec, a.s., doživel veliko trpljenja od Kurejšev, ki so ga obmetavali z vsem, kar jim je prišlo pod roko. Ebu Bekr jih je vprašal: ''Ali želite ubiti človeka, ki pravi: 'Moj Gospodar je Allah', in ki vam je dal veliko očitnih dokazov?''
Ebu Bekrove, r.a., poteze so bile veličastne in pripomogle so k utrjevanju Islama. Ena od najbolj znanih je dogodek po Isr'i in Miradžu. Poslanec, a.s., je pripovedoval stanovalcem Meke, kako ga je Allah, s.w.t., ponoči prenesel iz Meke v Mesdžidul-Akse, da je tam molil, nato pa bil vzdignjen na nebesa. Mnogobožci so se norčevali iz te pripovedi, toda dvom je začel razjedati tudi nekatere Muslimane in so začeli spraševati: ''Čudna stvar. Pri Bogu, ena karavana potrebuje mesec dni, da pride do Šama in prav toliko, da se vrne. Kako je lahko Muhammed, a.s., odšel tja in se vrnil nazaj v Mekko v eni noči?''
Mnogi med njimi, ki so sprejeli Islam niso verjeli, mnogi pa so bili v dvomih. Ker so poznali Ebu Bekrovo verovanje in njegovo prijateljstvo z Muhammedom, a.s., so odšli k njemu. Povedali so mu zgodbo o Isr'au in on je ves začuden rekel:
''Vi lažete!''
Oni so odgovorili:
''Ne lažemo! On je pri K'abi in govori o tem.''
Takrat je Ebu Bekr rekel:
''Pri Bogu, če je on to rekel, je potem to resnica. On mi govori, da bo dobil sporočilo z nebes od Allaha, s.w.t., v nekem trenutku noči ali dneva in mu verjamem. To pa je večje od tega, čemur se vi čudite.''
Ko je Ebu Bekr prišel do K'abe, je slišal Poslanca, a.s., kako opisuje Mesdžidul-Aksa, katerega je obiskal. Ko je Muhammed, a.s., končal z opisom, je rekel: ''Allahov Poslanec, resnico si rekel!''
Od tega dneva ga je Poslanec, a.s., poimenoval Es-Siddik (iskreni).
Vez med Poslancem, a.s., in Ebu Bekrom je postajala močnejša. Postala sta zelo dobra prijatelja. Poslanec, a.s., je rekel: ''Če bi med ljudmi želel izbrati neločljivega prijatelja, bi vzel Ebu Bekra. Med nama je vera, druženje in bratstvo, dokler naju Allah, s.w.t., ne združi pri Sebi.''
Po drugi zaprisegi na vdanost, ki je bila pri Akabi je Poslanec, a.s., ukazal Muslimanom, da se preselijo iz Meke v Medino, on pa bo prišel za njimi, ko mu to ukaže Allah, s.w.t. V Meki so ostali samo tisti Muslimani, katerim je bila preprečena izselitev in ki so bili slabotni in nemočni. Poleg njih sta ostala še Ebu Bekr in Alija ibn Ebi Talib, naj je Allah, s.w.t., z njima zadovoljen. Ebu Bekr je takrat vprašal Allahovega Poslanca, a.s., če se lahko izseli, vendar mu je Poslanec rekel: ''Ne hiti. Mogoče ti bo Allah, s.w.t., dal sopotnika.''
Ebu Bekr, r.a., si je močno želel, da bi mu Allah, s.w.t., za sopotnika izbral Poslanca, a.s. Poslanec, a.s., je z besedo ''sopotnik'' imel v mislih prav sebe. Ebu Bekr je kupil dve kameli, jih odpeljal k sebi in ju hranil. Še vedno je upal, da mu bo družbo pri selitvi delal Allahov Poslanec, a.s.
Poslanec je imel navado, da Ebu Bekra obišče enkrat dnevno: zjutraj ali zvečer. Nekega dne je prišel k Ebu Bekru v popoldanskem času in ko ga je ta videl je rekel: ''Poslanec je prišel zaradi nečesa pomembnega.''
Allahov Poslanec mu je rekel:
''Allah, s.w.t., mi je dovolil zapustiti Meko in se izseliti!''
''Allahov Poslanec, ali greva skupaj?'' - je vprašal Ebu-Bekr.
''Da, skupaj!'' - mu je odgovoril Poslanec.
Nihče ni vedel za Poslančev odhod razen Ebu Bekra, Esme in Aiše (Ebu Bekrovi hčerki), sina Abdullaha in Alija, kateremu je Poslanec ukazal, da ostane v Meki in vrne zaloge ljudem, ki so jih zaupali Poslancu.
Dva prijatelja sta odšla skozi zadnja vrata in se napotila proti pečini Sevr, ki se je nahajala izven Meke. Za vodiča do Medine sta vzela Abdullaha ibn Urejkita, ki naj bi jima v določenem času in na določenem mestu, katerega mu je povedal Ebu-Bekrov sin, Abdullah, pripeljal kameli.
Ko so prispeli do vhoda v pečino Sevr, je Ebu-Bekr, r.a., v njo vstopil prvi, da bi se prepričal, da v njej ni ničesar, oz. nikogar (kač ali kakšnih drugih nevarnih živali). Če bi slučajno bilo kaj notri, bi se žrtvoval, da bi zaščitil Poslanca, a.s. Tudi Muhammed, a.s., je vstopil v pečino in v njej sta preživela tri dni. V tem času je k njima ponoči prihajal Ebu Bekrov sin, Abdullah, in jima pripovedoval o najpomembnejših stvareh, ki so se dogajale pri Kurejših. Ko bi Abdullah odšel, bi pred pečino prišel Amir ibn Fuhejr s svojo čredo ovac, jih tam pomolzel, mleko dal Poslancu, a.s., in Ebu Bekru, nato pa bi odstranil sledi, katere je za sabo pustil Abdullah. Esma bint Ebu Bekr jima je prinašala hrano in to, tako da jo je dala v predpasnik, katerega je zavezala pod prsmi in nato čez njega dala še en pas. Zaradi tega so jo klicali ''Esma z dvema pasovoma''. Po vsem tem jima je Allah, s.w.t., omogočil odhod v Medino.
Ko se je Poslanec, a.s., nastanil in utrdil v Medini, so se začele vojne proti Kurejšom, mnogobožcem in judom. Ebu Bekr je bil med mudžahidi na Bedru, Uhudu, Hendeku, Hudejbiji, pri osvajanju Meke, na Hunejnu in v vseh drugih bitkah.
V Medini se je Poslanec, a.s., poročil z Ebu Bekrovo hčerko Aišo in tako je postal Poslančev, a.s., tast.
Ebu Bekrova predanost Allahovemu Poslancu, a.s., in njegovi misiji, je bila brezmejna. Tudi v Medini je bil tak kot v Meki. Nadaljeval je s pozivanjem v Islam. V zgodbi o dogodku, ki se je zgodil med Ebu Bekrom in judom Finhasom, se vidi veličina njegovega verovanja, s katero je bila izpolnjena njegova duša in še veliko drugih dogodkov je, ki lahko to potrdijo. Težko je, da se človek ne začudi, kako se lahko oseba, kot je Ebu Bekr, ki je bila znana po svoji umirjenosti, ponižnosti in dobroti, spremeni v osebo polno jeze in gneva, katera napada Allahove sovražnike, ki poskušajo škoditi Islamu… To je povzročila vera v Allaha, s.w.t..
Judi so na začetku planirali, da bi Muslimane iz Meke pridobili kot zaveznike proti plemenoma Evs in Hazredž, ki sta živela v Medini in njeni okolici. Ko jim načrt ni uspel in so sprevideli, da ne bodo mogli spreti domačinov in priseljencev, so začeli spletkariti in se rogati njihovi veri. Med Judi je bil učeni svečenik, ki se je imenoval Finhas. Zbrali so se pri njem in se dogovorili, na kakšen način bodo škodovali Muslimanom in kako se jim bodo posmehovali.
Nekega dne je Ebu Bekr, r.a., odšel k Finhasu, da bi ga pozval v Islam. Tudi Judje so bili zbrani pri njem.
Ebu Bekr mu je rekel:
''Finhas, ti ubožec. Boj se Allaha in sprejmi Islam. Pri Bogu, dobro veš, da je Muhammed, a.s., Njegov Poslanec in da je prišel z Njegovo resnico. Njegov opis imate v Tori in Bibliji.''
Finhas mu je s hinavskim nasmehom odgovoril:
''Ebu Bekr... Pri Bogu, mi v odnosu do Allaha nismo revni, ampak je On reven v odnosu na nas. Na Njega se ne obračamo s strahospoštovanjem, kot se On obrača nam. Od Njega smo neodvisni, On pa je odvisen od nas. Če bi bil On neodvisen od nas, ne bi, kot trdi vaš vodja, vzel našega premoženja. Vam je prepovedal obresti, nam pa jih je dovolil. Če bi bil neodvisen od nas, nam jih ne bi dovolil.''
Ko je Ebu Bekr videl, da se Finhas norčuje iz Allahovih besed in iz Allahovega Poslanca, se ni mogel zadržati in ga je močno udaril v obraz, ter rekel: ''O Allahov sovražnik! Pri Tistem, v Čigavi roki je moja duša, če ne bi bilo dogovora med vami in nami, bi ti odsekal glavo.''
...se nadaljuje...
Prevedla: Ilma
