Saturday, Dec 21st

Last update02:14:18 PM GMT

You are here:

Imam Ebu Hanife (1. del)

E-pošta Natisni PDF

ebu-hanife-1-delNjegovo polno ime je Ebu Hanife Nu'man ibn Sabit ibn Nu'man ibn Merzuban.

Islamski učenjaki in zgodovinarji niso enotnega mišljenja o kraju njegovega rojstva. V pripovedovanjih se najpogostejše omenjajo naslednja mesta: Kabul, Babilon, Tirmiz in Enbar.

O njegovem perzijskem poreklu je govoril tudi njegov vnuk, Ismail ibn Hamad ibn Ebi Hanife: ''Jaz sem Ismail ibn Hamad ibn Nu'man ibn Sabit ibn Nu'man ibn Merzuban. Mi smo potomci Perzijcev, ki nikoli niso bili sužnji. Moj dedek, Ebu Hanife, je rojen 80. leta po Hidžri. Njegov oče, Sabit, je nekega dne obiskal Alija, naj je Allah z njim zadovoljen, pa je Ali zaprosil Allaha za blagoslov v naši družini. Iskreno upamo, da je Allah sprejel njegovo molitev.'' (Tarihu Bagdad, XIII/326) Torej, imam Ebu Hanife je bil brez kakršnegakoli dvoma Perzijec, ne pa Arabec. Poleg dejstva o njegovem poreklu je dosegel stopnjo imama (vodje, op. prev.) v islamskem znanju in dobil naziv imamul-e'azam (največji imam). Če bi se Ebu Hanife pojavil v nekem drugem, a ne v islamskem ummetu (ljudstvu, op. prev.), verjetno nikoli ne bi dosegel takšne stopnje in takšnega ugleda zaradi prevladujočega nacionalizma v drugih ljudstvih. Ker je ena od največjih odlik islama prepoved ločevanja ljudi po poreklu, nacionalnosti, barvi kože ipd., se je Ebu Hanife lahko brez problemov pridružil karavani islamskih učenjakov in pobožnjakov, katere sled seže do Poslanca Muhammeda, naj je mir z njim, in kot taka se ne bo prekinila vse do Sodnega dne.

Imam Ebu Hanife se je rodil v času najmlajših ashabov (družabnikov Allahovega Poslanca Muhammeda, op. prev.) in zagotovo vemo, da je srečal ashaba Enesa ibn Malika, ko je le-ta prihajal v Kufo. (Sijer el-'alam en-nubela, VI/391) Islamski učenjak, Abdul-Kadir el-Kureši, je o tem rekel: ''Nekateri so trdili, da je Ebu Hanife srečal osem ashabov, in o tem pisali in omenjali pripovedovanja. Sam sem napisal o tem študijo, v kateri sem zavoljo pravičnosti in objektivnost zaključil, da je nemogoče, da je srečal osem ashabov Allahovega Poslanca, vendar sem prav tako odgovoril tistim, ki so zanikali zgodovinsko dejstvo, da je videl Enesa ibn Malika.'' (El-Džewahir el-mudijj, I/53)

Ebu Hanife je pridobil visok nivo izobraženosti v fikhu (islamskem pravu, op. prev.) in hadisu (izrekah Allahovega Poslanca, op. prev.). Študiral je pri najbolj znanih učenjakih druge generacije, tj. generacije tabiinov. Tako je postal eden izmed velikanov in voditeljev islamskega ummeta. Naslov ''imam'' je dobil v času, ko je v islamskem carstvu (tako tudi v Kufi, kjer je živel) delovalo ogromno učenjakov, in v času, ko so se pojavile različne akaidske (dogmatične, op. prev.) smeri in sekte. V tistih razburkanih časih se je imam Ebu Hanife izkazal in dokazal za doslednega sledilca pravilne akide (dogmatike, op. prev.) in sunneta (prakse, op. prev.) Allahovega Poslanca, naj je mir z njim. Omenjeno potrjuje pripovedovanje, v katerem je omenjeno njegovo prvo srečanje z znanim tabiinom in njegovim profesorjem, Ata'om ibn Ebu Rebahom. Namreč, ko sta se srečala v Mekki, je Ata' vprašal Ebu Hanifo: ''Od kod si, mladenič?'' Odvrnil je: ''Iz Kufe sem.'' Potem je Ata' rekel: ''Iz mesta, kjer so prebivalci svojo vero razsekali in se v stranke razdelili.'' Ebu Hanife ja odvrnil: ''Da, vendar jaz pripadam skupini, ki ne preklinja ashabe (za razliko od šiitov, ki to počnejo), ki veruje v kader (usodo, Allahovo odredbo, op. prev.) in ki nobenega grešnega muslimana ne razglaša za nevernika (za razliko od haridžitov, ki so velikega grešnika smatrali za nevernika).'' Na to mu je Ata' ibn Ebu Rebah rekel: ''Vidim, da si dobro spoznal in se naučil resnico. Drži se je in ne hodi po stranpoti.''

Izogibaj se tržnic, beri knjige

Tisto, kar je še posebej zanimivo pri tem velikanu islamske misli, je dejstvo, da se za razliko od ostale trojice imamov (danes ohranjenih, op .prev.) mezhebov (pravnih šol, op. prev.) od samega začetka življenja ni ukvarjal z islamskimi znanostmi, ampak je bila dolgo časa njegova stroka trgovina, v kateri je bil zelo uspešen in s katero je postal bogat človek. Na študiranje islama ga je usmeril učenjak, Amir eš-Šabi, ki je bil prav tako iz generacije tabiinov, kasneje pa je postal njegov (Ebu Hanifin, op. prev.) profesor in šejh. Ebu Hanife je o tem rekel: ''Nekega dne sem se napotil na tržnico, kot je to bil moj običaj, da prodam svojo robo in zraven še srečam znanega učenjaka Eš-Šabija. Pozdravil sem ga s selamom, on pa me je vprašal: 'Kam greš, mladenič?' Odgovoril sem: 'Na tržnico.' Odvrnil mi je: 'Kdaj boš že tržnico in trgovino zamenjal z mesdžidom (mošejo, džamijo, op. prev.) in s študiranjem islamskih naukov?' Brez velikega oklevanja sem mu odgovoril: 'Slabo obiskujem znanstvene kroge in nimam časa za to.' Tedaj mi je z zelo resnim tonom odvrnil: 'Mladenič, ne smeš zanemariti študiranja šeriata, ker v tebi vidim zelo inteligentnega in nadarjenega študenta.' Nisem si predstavljal, da bodo besede tega učenjaka na mene naredile takšen vtis. Nedolgo po tem dogodku sem prepustil tržnico drugim, sam pa sem se posvetil proučevanju islamskega znanja in Allah mi je dal v tem blagoslov.'' (El-'ikdul-ferid, III/415)

Ebu Hanife je študiral islamske znanosti, še posebej fikh, pred mnogimi učenjaki, vendar je tokove njegove intelektualne in znanstvene kariere odredil učenjak z imenom Hamad ibn Ebi Sulejman, pri katerem je Ebu Hanife študiral celih osemnajst let. Resnično se mora človek vprašati, kakšen kapacitet je bil Hamad ibn Ebi Sulejman, da se je takšen intelektualec, kot je bil Ebu Hanife, zanj in za njegova predavanja držal tretjino življenja. Mišljenje šejha Hamada o Ebu Hanifi, kot študentu, pa najbolje izvemo iz njegovih besed: ''Na mojem predavanju lahko poleg mene sedi samo Ebu Hanife.''

Po desetih letih študiranja se je v duši mladega in ambicioznega študenta, Ebu Hanife, pojavila slaba misel. Namreč, kot se pri vsakem človeku, ki študira in se izpolnjuje v neki znanstveni disciplini, po določenem času pojavi želja po vodstvu in dokazovanju, se je tako pojavila tudi pri imamu Ebu Hanifi. O tem, kaj se je zgodilo, je Ebu Hanife sam javno pripovedoval: ''Deset let sem študiral pri Hamadu ibn Ebu Sulejmanu, potem pa se mi je v duši pojavila želja po vodstvu in želja po tem, da bi se ločil od njega in formiral svoj znanstveni krog in katedro. S to namero sem naslednje jutro odšel v mesdžid, vendar ko sem vstopil in zagledal svojega profesorja, Hamada, obkroženega s študenti, nisem imel moči, da bi formiral svoj znanstveni krog v isti džamiji, zato sem se pridružil ostalim študentom. Z Allahovo voljo in odredbo je isto noč prišel nek človek iz Basre in obvestil šejha Hamada o smrti njegovega rojaka v Basri, ki je za seboj zapustil imetje in ki ni imel nobenega drugega naslednika razen njega. Preden je krenil v Basro, me je šejh zaprosil, da prevzamem katedro. Tako se je na neobičajen način uresničila moja notranja želja.''

Ebu Hanife je imel tedaj trideset let. Kako se je končalo njegovo poskusno delo za katedro, bomo prepustili njemu, naj nam pove: ''Ko je šejh Hamad odpotoval v Basro, sem prevzel njegovo mesto in držal sem predavanja študentom in odgovarjal na njihova vprašanja. Med temi vprašanji je bilo tudi šestdeset vprašanj, katera nikoli prej niso bila postavljena šejhu Hamadu. Zapisal sem si jih skupaj s svojimi odgovori. Dva meseca se je šejh zadržal v Basri. Ko se je vrnil, sem mu zastavil teh šestdeset vprašanj in on je na štirideset odgovoril enako kot jaz, na ostalih dvajset pa je dal popolnoma drugačne odgovore. V tem trenutku sem začutil sramoto in kesanje zaradi svoje predhodne želje po formiranju lastnega učnega kroga. Rekel sem si: 'Usedi se pred šejha in študiraj!' Odločil sem se, da ne bom zapustil njegova predavanja do njegove smrti.'' (Tarihu Bagdad, XIII/333)

To življenjsko izkušnjo od enega od največjih islamskih učenjakov ne bi smeli samo prebrati, ampak bi morali iz nje izvleči poduk, še posebej tisti, ki se ukvarjajo s proučevanjem islamskih znanosti. Omenjeni primer nam mora biti vedno v mislih in mora nam biti osnova v našem odnosu do znanosti, saj je znanstvena nit zelo dolgo, cilj pa je daleč in do njega se ne more priti brez pravega učenjaka ali šejha in brez ponižanosti in vztrajnosti na tej poti. V nasprotnem primeru je lahko naš vloženi trud odveč in brez kakršnihkoli rezultatov.

Združitev fizične in duhovne lepote

O njegovem fizičnem videzu obstajajo številna pripovedovanja, v katerih je zabeleženo, da je bil srednje višine, izrazito lep in da je vedno uporabljal najboljše in najlepše parfume. Zbujal je pozornost s svojo inteligentnostjo in modrostjo in bil je nadarjen govornik.

Poleg fizične lepote in inteligence, ga je še posebej krasila lepota islamskega ahlaka (bontona, op. prev.) in pobožnosti. O tem je Jahja el-Kattan rekel: ''Bili smo pri Ebu Hanifi in poslušali njegova predavanja in, pri Allahu, ko bi ga pogledal, bi na njegovem obrazu prepoznal sledi bogaboječnosti.'' (Tarihu Bagdad, str. 355) Njegov ahlak je najbolje opisal njegov učenec, Ebu Yusuf, ki je o svojem profesorju pred kalifom Harunom er-Rašidom rekel: ''Ebu Hanifo sem si zapomnil kot človeka, ki je bil daleč od harama (prepovedanega, op. prev.), in kot učenjaka, ki o Allahovi veri ni govoril brez znanja in dokaza. Ljubil je pokornost do Allaha in z vsem srcem je sovražil greh. Odrekal se je tuzemskega življenja in o tuzemskih dobrotah se ni preveč brigal. Če bi mu nekdo postavil vprašanje, bi odgovarjal na osnovi znanja in dokazov, katere je imel, če pa ne bi imel jasnega dokaza iz Kur'ana in sunneta, potem bi uporabil analogijo, da bi obvaroval sebe in svojo vero. Mnogo se je žrtvoval za pridobivanje znanja, kot tudi za pridobivanje halal (dovoljenega, op. prev.) imetja. Tako je bil neodvisen od drugih ljudi. Ni bil pohlepen in bil je daleč od ogovarjanja. Nikoli ni nikogar omenjal, razen če je o njem dobro govoril.'' Na to je Harun er-Rašid odvrnil: ''To so dejansko lastnosti in ahlak dobrih ljudi.'' Zatem je ukazal svojemu pisarju, naj zapiše te lastnosti in naj zapiske preda Harunovemu sinu, da bi se le-ta okoristil. (Es-Sajmeri, Ahbar Ebi Hanife we ashabihi, str. 42) Ibnul-Mubarek je dejal: ''Nisem videl bolj pobožnega in blažjega človeka, niti človeka z lepšim obnašanjem in ahlakom od Ebu Hanife.'' (Sijer el-'alam en-nubela, VI/400) Hadžer ibn Abdul-Džebbar je govoril: ''Ljudje v našem času niso videli plemenitejšega človeka od Ebu Hanife, niti je nekdo bolj spoštoval in uvažal svoje prijatelje od njega.'' (Tehzibul-kemal, XXIX/439) O njegovem ahlaku priča tudi pripovedovanje od Abdurrezaka: ''Bil sem prisoten na Ebu Hanifinem predavanju, ko mu je nek človek postavil vprašanje, on pa je nanj odgovoril. Zatem je ta človek rekel: 'Hasan el-Basri ima drugačno mišljenje o tem.', Ebu Hanife pa je odvrnil: 'Napako je naredil Hasan.' Po teh besedah je ta človek ves rdeč od besa rekel Ebu Hanifi: 'Mar si ti, pridanič, upaš trditi, da je Hasan el-Basri naredil napako?!' Ebu Hanife je mirno odvrnil: 'Da, pri Allahu! Napako je naredil Hasan, Abdullah ibn Mes'ud pa je imel prav.''' (Tehzibul-kemal, XXIX/439) Ebu Hanife ni rekel, da je Hasan el-Basri naredil napako, da bi na ta način sebi pripisal zaslugo za pravilen odgovor, temveč je pravilen odgovor na vprašanje pripisal ashabu Ibn Mes'udu, kar človek, ki ga je na nekulturen način napadel, ni takoj razumel.

Pripoveduje se, da je nek človek rekel Ebu Hanifi: ''Boj se Allaha!'' Potem je Ebu Hanife zadrhtel, obraz mu je prebledel, povesil je glavo, zatem pa odvrnil: ''Naj te Allah nagradi. Ljudje dejansko nimajo večje potrebe v vsakem času od takšnih, kot si ti, ki jih bodo neprestano spominjali na Allaha.'' (Sijer el-'alam en-nubela, VI/400)

Nikoli ni pozabil na dobrodelnost, katero mu je nekdo storil, še posebej je cenil dobrodelnost svojega šejha Hamada, ki ga je podučil fikhu. Ebu Hanife je govoril: ''Nisem molil niti ene molitve po smrti Hamada ibn Ebu Sulejmana, a da nisem molil zanj in za svoje starše. Redno molim za tiste, od katerih sem dobil znanje, in za tiste, ki jih učim.'' (Tarihu Bagdad, XII/334) To so temelj, na katerem leži pravo znanje, in opeke, na katerih se le-to gradi, ker ni lepše stvari od te, da se pri nekem učenjaku hkrati nahajata dve lastnosti: blagost in ponižnost. To sta lastnosti, ki gasita in odklanjata pristranskost pri učenjakih in učencih in ne dovoljujeta, da se razhajanje med njimi preobrazi v razdor, sovraštvo in omalovaževanje.

Učenjak, ki je radost svojega srca in počitek svoje duše iskal v namazu (molitvi)

Pripoveduje se, da je znani učenjak, Sufjan ibn Ujejne, rekel: ''V našem času ni v Mekko prišel nekdo, ki je pri Kabi opravil toliko prostovoljnih namazov (molitev, op. prev.), kot jih je opravil Ebu Hanife.'' (Tarihu Bagdad, XIII/334) Ebu Asim en-Nebil pripoveduje, da so Ebu Hanifo, ker je zelo dolgo stal v namazu (na kijamu, op. prev.), klicali weted (stebr). (Sijer el-'alam en-nubela, VI/400) O Ebu Hanifini vztrajnosti v ibadetu je govoril tudi učenjak Ebu Muti': ''Ko sem prebival v Mekki, sem vedno, ko sem prišel opraviti tawaf ponoči, srečal Ebu Hanifo in Sufjana es-Sewrija.'' (Tarihu Bagdad, XIII/353)

Poleg vsega tega je potrebno omeniti, da je med sledilci hanefijske pravne šole bilo tudi pretiravanja v hvaljenju Ebu Hanife in izmišljanju različnih pripovedovanj, da bi se imama prikazalo v kar se da boljši luči. Ti ljudje so želeli narediti ogromne usluge imamom mezhebov in niso razumeli, da se šele potem, ko se odstranijo lažna pripovedovanja o njihovih karakterjih in ko se prenese samo tisto, kar je resnično in točno, pokaže njihova osebnost in njihova dejanja šele tedaj dobijo pravi sijaj. V eni izmed teh pripovedovanj, katero pripoveduje Esed ibn Amr, piše: ''Ebu Hanife je štirideset let opravljal sabah-namaz (jutranjo molitev, op. prev.) z jacijskim (nočnim, op. prev.) abdestom. V eni noči bi na enem rekatu zrecitiral ves Kur'an in vso noč se je slišal njegov jok. Sosedje so opravljali istigfar (prosili so Allaha za odpust, op. prev.) zanj. Kur'an je zrecitiral na mestu, na katerem je tudi umrl, sedemdeset tisočkrat.'' (Tehzibul-kemal, XXIX/434) Brez dvoma je omenjena izjava izmišljena, saj bdenje po cele noči ni predpisano v islamu, težko pa verjamemo, da je Ebu Hanife delal nekaj, kar je v nasprotju s sunnetom – še posebej, ko vemo, da je Poslanec, naj je mir z njim, ponoči častil Allaha, ampak je prav tako tudi spal. Nihče ne more biti bolj pobožen od Allahovega Poslanca. Zatem, zrecitirati ves Kur'an za eno noč je nemogoča misija in ne obstaja niti eno pripovedovanje od Poslanca, naj je mir z njim, da je to delal, niti da so to delali ashabi. Obstaja pripovedovanje, da je to počel Osman, naj je Allah z njim zadovoljen, ampak je to pripovedovanje vprašljivo. Poleg tega taka pripovedovanja povečujejo pesimizem pri ljudeh in muslimani zgubljajo upanje in voljo po dobrimi dejanji, saj ko preberejo takšne izjave, spoznajo, da jih je nemogoče dohiteti. Tako vidijo sebe kot slabiče, ki popuščajo v veri. Naš vzor je Allahov Poslanec, naj je mir z njim, in njemu moramo slediti, tako pa je brez dvoma postopal tudi Ebu Hanife.

Ebu Hanifi je dovolj to, ker so njegov asketizem in pobožnost potrdili največji učenjaki iz njegove generacije kot tudi kasnejših. Imam Ahmed je zanj rekel: ''Ebu Hanife je bil vzor v znanju, pobožnosti, asketizmu in hrepenenju po bodočem življenju.'' (Ukudul-džuman, str. 193) Znani učenjak in mudžahid, Abdullah ibn Mubarek, je govoril: ''Nisem videl bolj pobožnega človeka od Ebu Hanife. Človek, ki je bil z bičem preganjan, da bode islamski sodnik, pa je to zavrnil.'' (Tehzibul-kemal, XXIX/437) Ibn Džurejdž je rekel: ''Obveščen sem, da je bil En-Nu'man, znani učenjak iz Kufe, veliki pobožnjak, da je ljubosumno čuval svojo vero in da ni dajal prednosti tuzemskemu življenju pred onstranskim.'' (Ahbaru Ebu Hanife we ashabihi, str. 32-33) Rekel je Jezid ibn Harun: ''Srečal sem mnoge ljudi v svojem življenju, ampak nisem videl inteligentnejšega, bolj pobožnega in boljšega človeka od Ebu Hanife.'' (Tehzibul-kemal, XXIX/438) Imam Ez-Zehebi je rekel: ''Bil je imam, pobožnjak, učenjak, praktik, neverjetna osebnost, človek, ki ni sprejemal daril od vladarjev.'' (Tezkiretul-huffaz, I/168)

Prevod in priredba: Alim Hasanagić

Vzeto iz teksta o Ebu Hanifi od Abdusameda Nasufa Buštalića