Saturday, Dec 21st

Last update02:14:18 PM GMT

You are here:

Ešariji in Maturidiji (1. del)

E-pošta Natisni PDF

esarije-maturidije-sekteKo je bil vprašan imam Ebu Hanife o 'ilmul-kelamu, je odgovoril: ''To so izreki filozofov. Drži se Poslančeve prakse in poti selefov in obvaruj se pred vsako versko inovacijo, ker je vsaka verska inovacija bidat (novotarija).''

Imam Šafi je dal presojo: ''Moje stališče do tistih, ki se ukvarjajo z 'ilmul-kelamom, je, da se jih izšiba s palmino šibo, posadi na kamele in da se z njimi kroži po naseljenih mestih in vzklika: 'To je kazen za tistega, ki zapusti Kur'an in sunnet in se ukvarja s Kelamom (tj. 'ilmul-kelamom).''' (Sijeru e'alamin-nubela', 10/29.) Imam Ahmed, naj se ga Allah usmili, nam daje nasvet: ''Ne družite se s tistimi, ki se ukvarjajo s kelamom, četudi bodo branili Poslančevo prakso.'' (Menakibu Ahmed od Ibn el-Dževzija, str. 205.)


Sploh ni čudno, da Ešariji in Maturidiji (znano tudi kot: Ešariti in Maturiditi ali Ešarije in Maturidije, op. prev.) za sebe trdijo, da so Ehlu sunnet wel džemat (Pripadniki sunneta (Poslančeve prakse) in džemata (skupnosti), op. prev.) in da se tako predstavljajo pred muslimanskimi masami, ampak je čudno, da nekateri, ki trdijo za sebe, da so Ehli Sunnet in ki se pripisujejo selefijskimi učenjaki,izdajajo fetve na satelitskih kanalih, časopisih in podobno, katerih vsebina je, da Ehlus sunnet wel džemat danes predstavljajo selefiji, ešariji in maturidiji.

Z druge strani se tudi neredko zgodi, da so islamski misijonarji, ki se sklicujejo na akido (dogmatiko, op. prev.) Ehlis sunneta wel džemata, ko se jim postavi vprašanje glede tega, nepopolni in nejasni v svojih odgovorih ali pa se modro izognejo odgovoru, ker nimajo poguma, da rečejo resnico, v kolikor jo poznajo, ali pa je to vprašanje tako nedefinirano zaradi razširjenih nejasnosti (šubuhat, op. prev.). Ko analiziramo razloge za takšne izjave, tj. da so Ehlu sunnet wel džemat danes selefiji, ešariji in maturidiji, ugotovimo, da so posledica:

- nepoznavanja akidetskih (dogmatičnih, op. prev.) osnov ešarijev in maturidijev ali nepoznavanja temelja akide (dogmatike, op. prev.) Ehlu sunneta wel džemata ali še hujše od tega; nepoznavanje akide obeh skupin, ker da imajo takšni ljudje sploh kakšnega znanja, ne bi tako govorili.

- da statut, menhedž (pot, op. prev.), program ali cilji nekega društva, organizacije, džemata (skupnosti, op. prev.) ali ustanove zahteva od svojih članov, da imajo takšno stališče, še posebej, če se s tem želi pridobiti vse več pripadnikov in 'obvarovati enotnost' muslimanov.

- tega, da mnogi s takšnimi izjavami hočejo obvarovati položaj, funkcijo, čast, delovno mesto in temu podobno v uglednih verskih institucijah, katere temeljijo na akidi ešarijev in maturidijev.

- razširjenosti mnogih šubh (nejasnosti, op. prev.) glede tega vprašanja.

Šubhe (nejasnosti, op. prev.) glede tega vprašanja

Četrti razlog za takšne izjave, tj. da so Ehlu sunnet wel džemat danes selefiji, ešariji in maturidiji, je razširjenost mnogih šubh (nejasnosti, op. prev.), te pa so:

Prva in največja šubha je definitivno tista, s katero se z nekolikimi izjavami šejhul-islama Ibn Tejmijje dokazuje, da je bil stališča, da so ešariji in maturidji Ehlu sunnet wel džemat. Od teh izjav so:

- da so Ešariji najbližja skupina dogmatiki Ehli sunneta wel džemata,

- da se termin Ehli sunnet uporablja v dveh kontekstih: splošnem in ozkem. Splošen pomen je, da so Ehli sunnet suniti, tj. vsi, ki niso šiiti rafiditi, ozek pa, da so Ehli sunnet samo tisti, ki sledijo hadisom (Ehlul-hadis)

- in da se Ešarije prišteva k Ehlu sunnetu wel džematu, v kolikor gledamo na Mu'atezile (ali Mu'atezilite, op. prev.), Rafidite (šiite) in ostale sekte in skupine. Tako rečemo, da so v krajih, kjer so Mu'atezile, Rafiditi in ostali inovatorji, Ešariji Ehli sunnet wel džemat (Nakdut-te'sis 2/87).

Komantar: Odgovor na to nejasnost se lahko da s treh aspektov.

Prvi je, da se posamično analizira vsaka izjava. Tako se v prvi izjavi nahaja že sam odgovor, tj. Ibn Tejmijje je rekel, da so ešariji najbližji, ni pa rekel, da so Ehlu sunnet wel džemat. S tem je želel povedati, da je ta skupina boljša od ostalih sekt. V drugi izjavi spadajo v splošen pomen Ehli sunneta Ešariji, Maturidiji, Mu'atezile in ostale sekte, v ožjem pomenu pa v Ehli sunnet spadajo samo sledilci hadisov in sunneta. Ta izjava nikakor ne more biti dokaz, da je Ibn Tejmijje prišteval Ešarije k Ehli sunnetu. V tretji izjavi Ibn Tejmijje pravi, da so Ešariji Ehli sunnet, v kolikor gledamo na druge sekte, tj. da so bližje Ehli sunnetu od ostalih, kar pomeni, da niso Ehli sunnet, v kolikor ne gledamo na ostale sekte. Prav tako so Ešariji Ehli sunnet samo v krajih, kjer so inovatorji Mu'atezile, Rafiditi (šiiti) in ostali, tj. kjer ni pravega predstavnika Ehli sunneta.

Odgovor na to nejasnost z drugega aspekta so naslednje besede Ibn Tejmijje: ''Osebo, ki je na tistem, kar je napisano v knjigi 'El-Ibane', ki jo je napisal Ebul-Hasan el-Eš'ari proti koncu svojega življenja, prištevamo k Ehli sunnetu. Vendar že samo prištevanje k El-Eš'ariju je bid'a (novotarija)…'' (Medžmu'ul-fetawa, 6/359.) Z drugimi besedami, tisti, ki sledi akidi selefov (prvih generacij), naj za sebe ne govori, da je Ešari, ker je to inovacija. Po teh besedah je jasno, da imajo vse zgoraj citirane izjave Ibn Tejmijje en pomen, ta pa je, da so Ešariji (kar zajema tudi Maturidije) najbližji Ehli sunnetu v primerjavi z ostalimi sektami, ampak da niso Ehli sunnet.

Odgovor na nejasnosti s tretjega aspekta so knjige, tj. enajst knjig, katere je napisal Ibn Tejmijje kot poseben odgovor Ešaritom. Med temi knjigami so sledeče:

"Der'u te'arudil-'akli wen-nakli",

"Nakdut-te'sis",

"Et-tis'inije",

"El-Hamevije" itn.

Mar naj bi bil tisti, ki je dal najboljše kritike Ešarijam in dokazal kontradiktornosti njihove dogmatične šole in oddaljenost od akide selefov, zaradi česa je bil pogosto v zaporih, stališča, da so Ešariji Ehli sunnet, istočasno pa vse to delal (tj. pisal knjige, prebival v zaporih, opozarjal na njih itd., op. prev.)?

Druga šubha, zaradi katere nekateri prištevajo Ešarite k Ehli sunnetu, je, da ne morejo narediti povezave med dejstvom, da so bili Ibn Hadžer, Newewi, Bejheki, Sujuti in še mnogi imami in velikani islama Ešarijskega prepričanja, in med tem, da se jih ne bi (zaradi prepričanj, op. prev.) prištevalo k Ehli sunnetu.

Komentar: Odgovor na to je, da niso merilo za prištevanje neke skupine ali sekte k Ehli sunnetu učenjaki, ki zastopajo stališča takih skupine, ampak je kriterij pripadnosti Ehli sunnetu, koliko se dogmatika določene skupina ujema z doktrino Ehli sunneta wel džemata. Po drugi strani se mnogi sodobni selefijski učenjaki ne strinjajo s tem, da so bili Ibn Hadžer, Newewi in drugi Ešarijskega prepričanja, ampak da so bili Ehli sunnetskega. Smatrajo, da so točke, v katerih so zavzeli stališče Ešarij, posledica njihovega idžtihada (truda, op. prev.) in imajo zaradi tega izgovor (za svoje napake, op. prev.) kot vsak islamski učenjak. Namreč, Ibn Hadžer je kritiziral Ešarije, označujoč jih prav s tem imenom (tj. Ešariji), in se z njimi razšel v mnogih dogmatičnih vprašanjih, po katerih so sicer Ešariji prepoznavni, npr.: vprašanje imana, prvega vadžiba, potrjevanja Allahovih lastnosti, katere so Ešariji zanikali, uporabi logike, sprejetju habera vahid (tj. hadis, ki ni mutevatir) za argument v dogmatiki in še mnoge druge stvari, pri čemer je dal prednost tistemu, na čemur so bila prva tri muslimanska stoletja. Z druge strani je v svoji knjigi ''Fethul-bari'' (tj. komentarju Buharijevega Sahiha, ki predstavlja eno od najboljših knjig na tem področju) pri tolmačenju Allahovih lastnosti pogostokrat izbral stališče Ešarij, tj. te'wil ali tefwid (napačno interpretiranje ali zanikanje pomena, op. prev.), kot pravilno osnovo, s katero se obravnava ta vprašanja in še mnoga druga vprašanja, pri katerih je sledil Ešarijam. To govori, da je bil Ibn Hadžer nestabilen v svojih stališčih. Kljub temu je pravilnejše mišljenje, Allah pa najbolje ve, da Ibn Hadžer ni bil Ešari. Dokazi za to so sledeči:

- Ker je v svojih knjigah na splošno, kot sekto, in posamezno kritiziral Ešarije.

- Kljub temu, da se je strinjal v mnogih točkah z Ešarijami, se je tudi razhajal z njimi. Na ogromno njihovih osnov ni dal komentarja, tj. ni jih opravičeval niti jim je pomagal.

- Podpiral je imama Zehebija v njegovih napadih na učenjake 'ilmul-kelama.

Vse omenjeno definitivno ne počne nekdo, ki se pripisuje Ešarijam.

Prav tako je pomembno naglasiti, da so se učenjaki, kot so se Newewi, Behjeki, Sujuti, Ibn Salah, Kurtubi in drugi, strinjali le v določenih vprašanjih z Ešarijami. Razlogi za nekaj takega so lahko številni, na primer: da so padli pod njihov vpliv zaradi dobrega namena, idžtihada, napačnega sledenja, nezadostnega poznavanja 'ilmul-kelama ali pa so mislili, da vprašanja, v katerih so sledili Ešarijam, niso bila v nasprotju s šeriatskimi teksti in temu podobno. Zato je njihova pripadnost šoli (mezhebu) Ešarij bila le v tolikšni meri, kolikor so se strinjali z njimi, in ne moremo trditi, da je bila enaka tisti, katero so imeli teoretiki te šole, kot so Bakilani, Razi, Džuwejni, Amidi in drugi.

Tudi če bi popolnoma sprejeli, da so bili ti učenjaki Ešariji, to še vedno ne bi bil dokaz, da so Ešarije pripadniki Ehli sunneta, niti je to lahko izgovor, da jim lahko sledimo v njihovih napakah in zapustimo verovanje selefov.

Tretja šubha, katero nekateri jemljejo za dokaz, da so Ešariji Ehli sunnet, je, da dogmatiki Ešarij sledi večina današnjih muslimanov; navadni muslimani, učenjaki, vladarji, vojskovodje in velikani.

Komentar: Nedvomno je omenjeno samo izjava, za katero ne obstaja dokaz in za katero zgodovina islama pravi, da je lažna. Zadosten odgovor je dejstvo, da selefi vse do četrtega stoletja niso bili Ešariji ali Maturidiji, saj je to, kar zastopata ti dve dogmatični smeri (med katerima je majhna razlika) v večini primerov popolno nasprotje učenju in razumevanju najboljših generacij muslimanov, o čemur bomo govorili v nadaljevanju. Navadni muslimani so tudi potem, ko se je razširil ešarijski in maturidijski mezheb, in vse do danes vedno bili in vedno bodo ehli sunnetskega verovanja, saj navaden musliman po svoji fitri (naravnemu verovanju, op. prev.) veruje, da je Allah iznad nebes in iznad Arša, da je Kur'an Allahov govor, da Allah ima oči, roke in ostale lastnosti, s katerimi se je opisal v Kur'anu, da Ga bodo verniki videli, ko vstopijo v Raj, in še mnoge druge stvari, katere so ešariji in maturidiji zanikali in naredili iz tega filozofijo, katero navadni muslimani ne razumejo.

Tisto, kar lahko priznamo na tem mestu, je, da se v večini današnjih islamskih univerz, ustanov, verskih šol in podobno proučuje ešarijska ali maturidijska akida in da večina znanih verskih ustanov zastopa ti akidetski smeri. Pri tem je potrebno poudariti, da številnost privržencev v šeriatski terminologiji ne predstavlja dokaza, še posebej, če ta številčnost v mnogih stvareh zastopa nekaj, kar je popolno nasprotje verovanju prvih generacij (selef), kot je to primer s tema skupinama. Allahov Poslanec, naj je mir z njim, je rekel v hadisu, katerega sta zabeležila Buhari in Muslim: ''Vedno bo obstajala neka skupina iz mojega ummeta, ki bo razvidno na resnici. Ne bo ji škodil tisti, ki jo bo zapustil, niti tisti, ki se ji bo zoperstavil, vse dokler ne bo nastopil Sodni dan.''

Četrta šubha je povezana s trditvijo, da Ebu Hasan el-Ešari ni prišel z neko novo dogmatiko, temveč da se je izkazal v razkrinkanju slabih točk Mu'atezil in rušenju njihovega mezheba, ter tako postal sinonim za Ehli sunnet proti Mu'atezilom. To je tudi razlog, zakaj se ljudje pripisujejo ešarijam.

Komentar: Trditev, da Ebu Hasan el-Ešari ni prišel z nečem novim v dogmatiki, je daleč od resnice. Kako potemtakem lahko pojasnimo, da je Ebu Hasan napisal delo z naslovom ''El-Ibane'' pred samim koncem svojega življenja in v njem zatrdil, da se je odrekel svojega prepričanja in sprejel dogmatiko selefov – če ni prišel z novim verovanjem, česa se je potem odrekel? Kaj je verjel in koliko je to v skladu z dogmatiko selefov, bomo govorili v nadaljevanju.

Drugi del trditve, ki je povezan z njegovim bojem proti Mu'atezilam, prav tako ni natančen in je v resnici daleč od stvarnosti in zgodovinskih dejstev. Mu'atezili so se pojavili že eno in pol stoletje pred rojstvom Ebu Hasana. Od njihovega pojava je bil odgovor imamov selefa, začenši od Hasana el-Basrija pa vse do časa El-Ešarija, močan, obsežen in zadosten, da bi se le z njim razkrinkala verska inovacija Mu'atezil. Dokaz za to dejstvo so številne knjige, katere so bile napisane s tem razlogom in v katerih je ohranjena in zabeležena akida selefov.

Med temi knjigami so:

''El-Ibane'' od Ibn Bettaa

''Usulu i'atikad ehli-s-sunne wel-džem'at'' od Lalikaija

''Halku ef'alil-'ibad'' od Buharija

''Kitabut-tewhid'' od Ibn Huzejme

''Es-Sunne'' od imama Ahmeda, Abdullaha b. Ahmeda, El-Hallala, Ibn Mende, El-Esrema, El-Merwezija, Ebu Dawuda in Ebu 'Asima (vsi ti avtorji so napisali svojo knjigo z naslovom Es-Sunne, op. prev.) in še številne druge knjige.

Kdo so ešariji in maturidiji

Govoriti o tem, ali so ešariji in maturidiji ehli sunnet wel džemat, zahteva, da se na kratko pojasni, kdo so ehlu sunnet in kdo so ešariji in maturidji.

Ehlu sunnet wel džemat so vsi, ki sledijo napotitvi Poslanca, naj je mir z njim, in njegovih ashabov v znanju in akidi, besedah in dejanjih, običajih in bontonu; to je v resnici selef muslimanov, tj. prve generacije in vsi, ki so jim in bodo sledili do Sodnega dne.

Ešariji in maturidiji sta dve islamski sekti, ki sta pri potrjevanju dogmatičnih prepričanj sledili smeri z imenom 'ilmul-kelam. Zaradi tega je potrebno nekaj povedati o 'ilmul-kelamu in stališču selefov islamskega ummeta do le-tega.

'Ilmul-kelam ali Kelam (zahodnjaki pogostokrat uporabljajo aksimoron ''islamska filozofija'', op. prev.), kot ga definirajo kelamisti, je nauk, ki daje moč potrjevanja dogmatičnih vprašanj z navajanjem dokazov in z odstranjevanjem nejasnosti. V resnici je 'ilmul-kelam inovativna smer proučevanja dogmatičnih vprašanj, katera je bila muslimanom tuja vse do časa kalifa Me'muna, ki je ukazal, naj se v arabščino prevedejo knjige drugih kultur, ver in civilizacij – s poudarkom na knjige iz grške filozofije. S knjigami od pripadnikov drugih popačenih religij, tj. kristjanov z vzhoda (Melikanov in Nesturijev) in grško filozofijo, so si Mu'atezili pomagali v svojih debatah in dialogih. To mešanje dveh ideologij je bil nov pristop k dogmatičnimi vprašanji, ki je dobil naziv 'ilmul-kelam ali krajše kelam. To smer je kasneje prevzel in izkoristil El-Ešari v svojih razpravah in odgovorih Mu'atezilom. 'Ilmul-kelam je uvedel v islamsko akido argumente in vprašanja, katere ne najdemo v Kur'anu in sunnetu, kot je termin džism, džewher in 'ard, in o katerih niso govorili ashabi niti tabiini. Če bi bila to dogmatična znanost in ne izmišljotina, bi jo definitivno našli pri ashabih in tabiinih, kot je rekel imam Malik. Rezultat ukvarjanja s to znanostjo je zbeganost in dvom v temeljne verske stvari, kot so to po kesanju izjavili največji imami Kelama. Splošno stališče selefov je, da je ukvarjanje z 'ilmul-kelamom nezaželeno, kot to pripovedujejo mnogi učenjaki in o čemur so bile napisane mnoge knjige. Večina med njimi pa je prepovedovala ta inovacijski pristop k dogmatičnim verskim osnovam, med katerimi so bili tudi imami štirih mezhebov.

Ko je bil vprašan imam Ebu Hanife, naj se ga Allah usmili, o 'ilmul-kelamu, je odgovoril: ''To so izreke filozofov. Drži se sunneta (Poslančeve prakse, op. prev.) in poti selefov (prvih generacij, op. prev.) in obvaruj se pred vsako versko inovacijo, ker je vsaka verska inovacija bidat (novotarija).'' Prav tako je imam Ebu Hanife preklinjal 'Amra b. 'Ubejda, ki je uvedel novotarijo Kelama. (Sawnul-mantik od Sujutija str. 30-32.)

Rekel je imam Malik, naj se ga Allah usmili: ''Mar naj vedno, ko nam bo prišel nekdo, ki bo bolje znal debatirati (kelamist), zaradi njegove sposobnosti debatiranja zapustimo tisto, s čimer je prišel Džibril (Gabrijel) k Muhammedu, naj je mir z njim?'' (Sijeru e'alamin-nubela', 8/99.)

Imam Šafi, naj se ga Allah usmili, je dal presojo: ''Moje stališče do tistih, ki se ukvarjajo z 'ilmul-kelamom, je, da se jih izšiba s palmino šibo, posadi na kamele in da se z njimi kroži po naseljenih mestih in vzklika: 'To je kazen za tistega, ki zapusti Kur'an in sunnet in se ukvarja s Kelamom (tj. 'ilmul-kelamom).''' (Sijeru e'alamin-nubela', 10/29.)

Imam Ahmed, naj se ga Allah usmili, nam daje nasvet: ''Ne družite se s tistimi, ki se ukvarjajo s kelamom, četudi bodo branili sunnet.'' (Menakibu Ahmed od Ibn el-Dževzija, str. 205.)

Po vseh omenjenih citatih se zastavlja enostavno vprašanje: Kako lahko sploh rečemo, da so ešariji in maturidiji Ehli sunnet wel džemat po vseh omenjenih citatih selefov o 'ilmul-kelamu?

Nastanek in razvoj ešarij

Ešariji so islamska kelimistična sekta, katere ustanovitelj je Ebul-Hasan el-Ešari (rojen v Basri 270. leta po hidžri, umrl 324. leta v Bagdadu). Njegovo idejno življenje je šlo skozi tri faze:

Prva faza: v kateri je 40 let sledil mezhebu Mu'atezil.

Druga faza: v kateri se je odrekel prepričanj Mu'atezil in se obril proti njim, zatem pa osnoval novo smer v te'wilu (neosnovano tolmačenje) Allahovih lastnosti, ki so omenjena v Kur'anu in sunnetu. Ta nova smer je predstavljala sledenje poti Abdullaha b. Se'ida b. Kullaba, tj. sprejetje samo sedmih lastnosti in to na podlagi razuma, a ne šeriatskih tekstov, in te'wilenje (neosnovano tolmačenje) vseh ostalih lastnosti, ker jih človeški razum ne more sprejeti takšne, kot so bile razodete. To je faza, na kateri so še današnji ešariji.

Tretja faza: v kateri se je povrnil na mezheb selefov v potrjevanju vseh Allahovih lastnosti. V tej fazi je napisal knjigo ''El-Ibane'', v kateri je dal prednost dogmatiki in smeri selefov. To fazo, seveda, zanikajo pripadniki ešaritov.

Po smrti Ebu Hasana el-Ešarija je njegova smer doživela številne reforme, smeri in idžtihadi (stališča) imamov tega mezheba pa so bili medsebojno zelo raznoliki. Vzrok vsega tega je, ker sama šola že od samega začetka ni bila zgrajena na jasnih dogmatičnih temeljih in osnovah. Najpomembnejši spremembi, kateri je doživel ta mezheb po smrti El-Ešarija, sta pad pod vpliv raznih drugih sekt in jemanje mnogih dogmatičnih osnov od le-teh: pa so tako vzeli stališče o imanu od Murdžij in Džehmij, zanikanje večine Allahovih lastnosti in pačenje šeriatskih tekstov od Mu'atezil in filozofov, stališče o kaderju (predestinaciji, usodi, op. prev.)od Džeberij, spustili so se celo v tesawwuf itd. Na koncu je ešarijski dogmatični mezheb postal mešanica 'ilmul-kelama, nekaterih stališč Muatezil, Murdžij, Džehmij, sufizma in filozofije.

Vodilni učenjaki tega mezheba

Ebu Bekr el-Bakilani (328-403. h.): eden od največjih teoretikov tega mezheba, izmislil si je smernice razumskih dokazov za potrjevanje tewhida, katere ne obstajajo v Kur'anu in sunnetu. Na koncu se je povrnil k mezhebu selefov s knjigo ''Temhidul-ewaili''.

Ebu Ishak eš-Širazi (393-476 h.): bil je znan po močnemu dokazovanju in sposobnosti razpravljanja. Vezir Nizamul-mulk mu je zgradil znano Nizamijsko medreso na obali reke Tigris.

Ebu Hamid el-Gazali (450-505. h.): ni šel po poti El-Bakilanija, celo razhajal se je v nekaterih stališčih z El-Ešarijem, kritiziral je 'ilmul-kelam in prepovedal, da se z njim ukvarjamo, prav tako je dal močno kritiko filozofiji. Po tem je našel odrešitev v tesawwufu (sufizmu) in smatral, da je to edina pot, ki vodi do spoznanja. Na koncu svojega življenja se je povrnil k sunnetu, proučujoč Buharijevo zbirko sahih hadisov.

Imamul-haramejn el-Džuwejni (419-478. h.): trideset let je branil ešarijski mezheb in ga poučeval v Nizamijski medresi, katero mu je izgradil Nizamul-mulk v Nejsabru. Na koncu svojega življenja se je vrnil k mezhebu selefov. V svoji knjigi ''En-Nizamije'' je napisal: ''Stališče, s katerim smo zadovoljni in s katerim izpovedujemo svojo vero v Allaha, je dogmatika s sledenjem selefom islama, ker je neizpodbiten argument, da je idžma (soglasje) Ummeta dokaz…''

El-Fahru er-Razi (544-606. h.): znan je po imenu Fahrud-din, je glavni predstavnik ešarijskega mezheba v svoji zadnji razvojni fazi. Zamešal je 'ilmul-kelam s filozofijo in tako dobil univerzalno pravilo (kaidetu kullijje), s katerim je dal prednost razumu pred šeriatskimi teksti v primeru kolizije razume z verskim tekstom. Pred sam konec svojega življenja se je tudi on vrnil k menhedžu selefov.

Štirje vodilni učenjaki ešarijske dogmatične smeri so zapustili svoja prejšnja verovanja in se vrnili pred koncem svojih življenj k dogmatiki selefov. Če so ešarije ehli sunnet wel džemat po izjavah tistih, ki to trdijo, se postavlja vprašanje: Zakaj so ti štirje vodilni učenjaki ešarijev zapustili svoja verovanja in zakaj so se vrnili k dogmatiki selefov, če je bilo tisto, v kar so verovali, sama dogmatika ehli sunneta?! Odgovor je jasen.

V naslednjima deloma te tematike bomo govorili o nastanku in razvoju maturidijev, zgodovinskemu pregledu širjenja ešarijske in maturidijske akide med muslimani, dogmatičnih osnovah ešarijev, dogmatičnih osnovah maturidijev, učenjakih, ki so rekli, da ešarije in maturidije niso ehli sunnet wel džema'a, itd.

Prevod in priredba: Alim Hasanagić

Vzeto iz študije o ešaritih in maturiditih od mr. Zijada Ljakića