Splošno je znano, da so Slovenci v preteklosti vedeli o islamu zelo malo oziroma praktično nič (kar bi lahko delno rekli tudi za današnji čas), ali pa so imeli o islamu neke svoje »predstave«, ki pa so bile daleč od realnega poznavanja islama, tako same islamske religije kot tudi kulturne in načina življenja. To dejstvo zelo lepo potrjuje omenjanje islama in muslimanov v starejši slovenski literaturi.
V pričujočem članku se bom osredotočil na omembe islama in muslimanov v slovenski poeziji do začetka 20. stoletja. Iz kratkega zgodovinskega pregleda in analize konkretnega primera pesmi bomo lahko videli, koliko in v kakšni meri sta bili islamska religija in kultura prisotni oziroma pravilno predstavljeni v starejši slovenski poeziji.
Prvi večji stiki Slovencev z islamski religijo in kulturo so nastali praktično že zelo zgodaj, vsekakor pa v začetku 15. stoletja s t.i. »turškimi vpadi« na slovensko ozemlje. Ti vpadi so trajali vse do konca 16. stoletja, občasno pa tudi še nekaj desetletij zatem. Vendar so bili ti vpadi razmeroma kratkotrajni in vezani le na vojaško-strateške cilje, zaradi tega pa tudi do temeljitejšega spoznavanja islamske kulture na slovenskem ozemlju niti ni moglo priti. Vendar so manjši stiki nedvomno obstajali – znano je, da je začetnik slovenske književnosti Primož Trubar obiskal v bojih zajetega turškega (bosanskega) imama, ki je bil zaprt na gradu v Ribnici, ker je hotel z njegovo pomočjo prevesti protestantske spise v turški jezik. Če je bila ta »misija« uspešna, ni znano, domnevamo pa, da verjetno ni bila.
Literarni pesniški vir za takratno dogajanje so vsekakor slovenske ljudske pesmi, ki pa so bile zapisane dosti pozneje, v prvi polovici 19. stoletja in kasneje. Te pesmi opisujejo boje Slovencev (Krajncev, Štajercev) s Turki (npr. Turek je pisal belo list, Turek označuje naše zastave, Bitka pri Sisku itd.), vendar omenjene pesmi kaj več o turški religiji oziroma kulturi ne povedo – še en dokaz, da so bili stiki Slovencev s Turki le kratkotrajni in občasni. Vendar je v pesmi Bitka pri Sisku npr. z imenom omenjen turški »paša« (Hasan Predojević), kar je dokaz, da so Slovenci v tem času že poznali omenjeni izraz za turškega fevdalca.
Za prvi resnejši poskus spoznavanja evropskega islamskega sveta v ostali Evropi preko umetniških besedil velja obravnavanje bosanske epske pesmi »Hasanaginica«, ki jo je v antologiji ljudskih pesmi Balkana vključil nemški filolog Herder leta 1778 in je doživela velik uspeh. Evropa se je od takrat dalje začela vse bolj zanimati za pesemsko in pripovedniško izročilo Balkana; začelo se je intenzivno zbiranje ljudskih pesmi in uspeh ni izostal. Vendar je potrebno poudariti, da so omenjene pesmi (ki so bile prav tako literarne in dejansko niso v polni meri prikazovale realnega, vsakdanjega, življenja) postale popularne v Evropi v času t.i. »romantike«, literarnega obdobja, ko je v pesništvu prevladovala »ljubezen do narave«, »skrivnostnih doživetij«, »fantastičnih motivov«, itd. To je bil čas, ko so različni pesniki in pisatelji z veseljem črpali snov za svoje pesmi in prozo iz pripovedovanj in knjig raznih »svetovnih popotnikov« in drugih fantastov, ki pa so bila dejansko polna izmišljotin in nerealnosti (npr. knjiga Marca Pola o Mongolih s pomenljivim naslovom »Il milione«, »Tisoč in ena noč«, itd.). Takšna besedila in pripovedovanja so pogosto opisovala tudi islamski svet, a seveda na svoj, v glavnem izmišljen način – zlasti na način, ki z islamom pravzaprav nima nobene zveze; opisovali so zlasti »hareme, polne prelepih, hrepenečih žensk, ki jih stražijo močni črnci«, »lepotice, zaprtih v palačah, polnih draguljev« itd. in nato »poskus vdora junaka« v ta čudesa ter osvoboditev »hrepeneče lepotice«. Različni motivi »haremskih lepotic« so bili zelo priljubljena fantazija, ki se je uspešno zasidrala ne le v literaturi, temveč tudi v slikarstvu. Znan je avstrijski skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart je celo napisal opero »Beg iz Saraja«. V Sloveniji je v tem času začel pisati pesnik France Prešeren, ki je tudi zelo rad posegal po takšnih »eksotičnih« motivih. Eden od teh je tudi osvoboditev bosanske lepotice Lejle v pesmi »Turjaška Rozamunda«, o čemer je že v prejšnji številki Glasila KDI pisal Ahmed Pašić.
V času druge polovice 19. stoletja, ko se je začel splošni gospodarski razcvet in razvoj nacionalnih držav, nastopajo tudi velika geografska odkritja in t.i. »odpiranje sveta«, kar je tudi Slovencem precej razširilo obzorja. Leta 1878 so slovenski vojaki sodelovali pri avstroogrski aneksiji Bosne in Hercegovine in tudi iz tega je nastala ljudska pesem (»Je b'la v Bosni vojska«), ki pa ne opisuje drugega kot spet le boje s Turki. Vendar se je v tem času slovensko pesništvo zelo razmahnilo. »Turke« opisujejo številni slovenski pesniki – Stritar, Aškerc, Župančič, vendar pri njih v glavnem ne najdemo več raznih fantastičnih motivov, ampak jim je »islamsko« ozadje le krinka za širjenje njihovega svetovnega nazora in prepričanja. Pa si poglejmo pesem Antona Aškerca »Časa nesmrtnosti«. Pesnik Anton Aškerc je bil znan tudi kot ljubitelj potovanj in ob enem teh obiskov – v Kordobi, kjer je bil v srednjem veku znan islamski kalifat, je dobil navdih za omenjeno pesem. Glavni junak pesmi je kalif Abduraman (po resnični osebi, kalifu Abd-ar-Rahmanu III., ki je vladal 889-961). Pesem govori o tem, kako najti »čašo nesmrtnosti«. Kalif Abduraman sedi za mizo in bere Kur'an, naenkrat pa ga obide žalost ob misli, da bo tudi on moral nekoč umreti. Popade ga silen strah pred smrtjo in pokliče k sebi tri svetovalce, zdravnika Hakima, čarovnika Soferja in modreca Ali-Rašida. Zdravnik Hakim mu za rešitev težav svetuje napoj: roso in stopljene bisere, kar pa se izkaže za nerealno sleparijo. Čarovnik Sofer mu prav tako ponudi čarobni napitek, vendar že zaradi zdravnikove sleparije razjarjeni Abduraman veli najprej izpiti napoj čarovniku in ga nato ubije, da bo tako ugotovil, če napoj deluje.. »Čarobna pijača« pa seveda ne deluje in čarovnik ne oživi. Nato kalif pokliče k sebi še Ali-Rašida, »najmodrejšega v Kordobi«. Njegov nasvet za »večno življenje« pa je popolnoma drugačen od »napojev« prvih dveh svetovalcev. Ali-Rašid kalifu pove, da ima čarodejno čašo nesmrtnosti v rokah on sam in da je ta časa – njegovo življenje. Vanjo mora vsak dan »vlivati« dobra dela za rojake in domovino, in naj ne neha to delati do smrti:
»Prej ne nehaj vlivati v posodo,
dokler polna ti ne bo do roba,
dokler polna čisto ni – do groba!
Truplo tvoje pač strohni v gomili,
ali časa tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čase tvoje,
s pitjem bodo tvojim se napajal,
v delih svojih živel sam boš večno!«
Pesem se konča s tem, da kalif gleda za odhajajočim, modrijanom in ugotavlja, da bo resnično le z njegovim nasvetom našel pravo pot do nesmrtnosti.
Zdaj pa poglejmo, koliko ima omenjena pesem dejanske zveze z islamsko religijo in kulturo. Že na začetku pesmi lahko opazimo, da je »islamsko« ozadje pesmi le krinka za izpoved pesnikovih osebnih nazorov. Nelogično in že kar smešno bi bilo namreč, da bi se v 9. stoletju (ko je bila vera v Boga še neprimerno močnejša, kot je danes!) kalif, muslimanski državni in verski poglavar, spraševal in dvomil o življenju po smrti, zlasti še, če ima pred seboj Kur'an, kjer ima odgovor na vsa ta vprašanja. Še bolj nelogična postane pesem zaradi tega, ker pesnih Aškerc na začetku pesmi citira Kur'anski ajet sure 75: »Kadar ob smrtni uri duša stopi človeku do grla/ kdo mu ponudi čarobne pijače, da bi ga otel?« Aškerc seveda navaja le del sure, ne pa celote, kjer bi bilo tako jasno, da »čarobne pijače« ne bo umrljivi človek dobil nikdar, ampak bo njegovi smrti sledil sodni dan in Božja sodba. V pesmi je resda pozitivno, da kalif zavrne neumni in sleparski ponudbi zdravnika in čarovnika, vendar je na drugi strani prav tako nerealen in smešen nasvet »najmodrejšega v Kordobi«, ki bi potemtakem vsekakor moral biti najmanj imam. A »nasvet«, ki ga daje, z islamsko religijo nima nobene zveze. Ali-Rašid bi namreč kot najmodrejši moral kalifu pokazati na Kur'an kot na knjigo, kjer bo našel odgovor na svoja vprašanja. A namesto tega ponudi »herojski« nasvet, ki je sicer pozitiven, a v nobeni zvezi z islamsko religijo ali kulturo. Takšni »nasveti« dejansko kažejo tipičen profil slovensko-evropskega liberalca v začetku 20. stoletja, kot je bil Aškerc. Morda je zanimivo še to, da je bil pesnik nekaj časa katoliški duhovnik, nato pa je zaradi vstopa v liberalno stranko duhovniški poklic opustil.
Iz omenjenega pregleda starejše slovenske poezije o islamu in analize pesmi »časa nesmrtnosti« je jasno razvidno to, kar sem že nakazal v uvodu – slovensko poznavanje islamske religije in kulture v starejši slovenski poeziji je fantastično, nerealno oz. le krinka za promocijo lastnega prepričanja. Morda bi bilo zanimivo pogledati še drugi del literarne zvrsti – slovensko prozo, kjer bi lahko napisali precej več. A o tem morda kdaj drugič.
Avtor: Blaž Podpečan
(nekdanje) Glasilo kulturnega društva IQRE, LET. II, št. 5, oktober 2002
originalen naslov članka: "V delih svojih živel sam boš večno..." (islamska religija in kultura v starejši slovenski pojeziji)
