PRVI KALIF
Poslanec, a.s., je zbolel v prvih dneh meseca rebiul-evela, enajstega leta po Hidžri. V ponedeljek zjutraj, dvanajstega rebiul-evela, se je počutil bolje ter odšel iz Aišine sobe, ki se je nahajala takoj ob džamiji in imel pred ljudmi govor. Prosil je Allaha, s.w.t., naj vsako dobro podari Usami ibn Zejdu in mu ukazal, naj odide v boj proti Bizantincem, nato pa je Ebu-Bekra prosil, naj stopi pred ljudi in jih vodi med molitvijo.
Ko je bil Poslanec, a.s., v Aišini sobi, je k njemu prišel Ebu-Bekr, da vidi, kako se počuti, potem pa je odšel domov v Seh, ki se je nahajal izven Medine. Medtem, ko je bil Ebu-Bekr doma, daleč od Poslanca, a.s., je ta (Poslanec) umrl. Glasnik ga je obvestil o Poslančevi smrti.
Takoj je odšel na mesto, kjer je bil Poslanec, a.s., in tam videl zbegane in izgubljene ljudi. Omer je govoril z ljudmi in napadel vsakega, ki je trdil, da je Poslanec, a.s., umrl. Ebu-Bekr je odšel do Aišine sobe, v kateri je pokrit ležal Poslanec, a.s. Odkril je njegov plemenit obraz, ga poljubil in s solzami rekel: ''Nihče boljši od tebe, ko si živel, in nihče boljši od tebe, ko si mrtev.''
Nato je stopil pred ljudi, ki so še vedno bili izgubljeni in zbegani, se pomiril in z vrhuncem samokontrole rekel: ''Ljudje! Kdor je oboževal Muhammeda, a.s., naj ve, da je Muhammed, a.s., umrl, kdor pa je oboževal Allaha, s.w.t., no, Allah, s.w.t., živi večno in nikoli ne umre.''
Nato je recitiral verz iz Kur'ana: ''Muhammed je zgolj Poslanec, poslanci pa so prihajali že pred njim. Mar bi se vrnili na staro pot, če bi on umrl ali če bi ga ubili? Kdor se vrne na staro pot, nikakor ne bo škodoval Allahu, hvaležne pa bo Allah gotovo nagradil.'' (Amramova družina, 144)
S temi modrimi in odločnimi besedami je Ebu-Bekru uspelo pomiriti ljudi in jih iz njihove zbeganosti vrniti v realnost. Nato je z Alijem, r.a., vstopil v Aišino sobo, da bi izvedli priprave na Muhammedov, a.s., pokop.
Medtem, ko so ljudje govorili o tem, kaj se je zgodilo, je Omer, r.a., sedel z Ebu-Ubejdom ibn Džerrahom. Razmišljal je o tem, kdo bo po Poslančevi, a.s., smrti prevzel vodstvo.
Takrat je prišel poziv ensarijam (prebivalci Medine), da se zberejo na mesu imenovanem Sekife beni Saide. Z njimi je bil S'ad ibn Ubade, poglavar Hazredža, ki se je pripravljal, da kot Muhammedov, a.s., naslednik od ljudi sprejme zaprisego na vdanost.
Govoril je ensarijam: ''O, ensarije! Lahko ste ponosni na svoje zgodnje sprejemanje Islama in na vrednote, katere nimajo drugi Arabci. Resnično je Muhammed, a.s., bil med svojim narodom več kot deset let in jih pozival, naj obožujejo Allaha in naj se odrečejo idolom in kipom, toda malo ljudi mu je verjelo. Oni niso bili zmožni, da ga zaščitijo in da podprejo njegovo vero, še sebe niso mogli zaščititi pred krivico, ki jim je bila narejena. Ko vam je vaš Gospodar želel izreči čast, vas je odlikoval s Svojo plemenitostjo in blagoslovom in vas počastil z verovanjem v Njega in Njegovega Poslanca. Zaščitili ste njega in njegove prijatelje, podprli njegovo vero in se borili proti njegovimi sovražniki. Bili ste strogi do tistih iz vaših plemen, ki so bili njegovi sovražniki, in nemilostni do sovražnikov, ki niso bili iz vaših plemen. Ko so se Arabci prostovoljno in s silo pokorili Allahovi odredbi, prepustili vodstvo ponižni in poraženi in ko vam je Allah s pomočjo svojega Poslanca podredil zemljo, ko so se Arabci zbližali pod vplivom vaše sile, mu je Allah vzel dušo, on pa je bil zaradi vas zadovoljen in vesel. Zahtevajte svojo pravico, ker je ona vaša in ne od drugih.''
Ko je glasnik obvestil Omerja, kaj se dogaja, je ta poslal po Ebu-Bekra, ki se je takrat nahajal v Aišini sobi.
Ko je Ebu-Bekr prispel, mu je Omer povedal, kaj se dogaja v Sekifu beni Saide. Rekel je: ''Mar ne veš? Ensariji so se zbrali v Sekifu beni Saide in nameravajo prevzeti kalifat (vodstvo). Hočejo, da izberejo S'ada ibn Ubada. Najbolje je, da se reče: 'Eden od vaših in eden od naših.' ''
Nato so se trije znani ashabi – prijatelji Poslanca, a.s., Ebu-Bekr, Omer in Ebu-Ubade ibn Džerrah napotili proti Sekifu, da bi opozorili zbrane, da dobro premislijo o besedah S'ada ibn Ubada, preden mu dajo zaprisego, prevzamejo kalifat v svoje roke in tako zavladajo Arabcem.
Ko so prišli v Sakifo med ensarije, se je Ebu-Bekr odločil, da pove ensarijam z govorom polnim moralne podpore, verske vrednote in opozorila na nevarnost:
''Arabcem je bilo potrebno veliko napora, da se odrečejo veri svojih očetov. Allah je izbral prve muhadžire (tiste, ki so se izselili iz Mekke v Medino) iz Poslančevega, a.s., naroda, da ga priznajo, mu verjamejo in zaupajo. Da gredo z njim skozi težave in vztrajajo na mukah, katere so doživljali od svojega naroda, da prenašajo izmišljanja in posmehovanja od tistih, ki niso sprejeli Islama. Čeprav jih je bilo malo, niso odnehali, niti so klonili, ko so se vsi združili proti njim. Oni (muhadžiri) so prvi na Zemlji, ki so začeli oboževati Allaha, verjeli so v Allaha in Njegovega Poslanca. Oni so njegovi zaščitniki in sorodniki in zaradi tega so najbolj primerni, da po njemu prevzamejo kalifat. To jim ne bo preprečil nihče razen nepravičnih. O, ensariji, nihče ne zanemarja vaše vrednote niti zmanjšuje vaš ogromni doprinos za vero Islam. Allah vas je naredil za pomočnike Svoje vere in Svojega Poslanca, naredil je, da bo preselitev v vaše mesto in od vas so Poslančeve spoštovane soproge in plemeniti prijatelji. Razen prvih muhadžirov, nikogar ne spoštujemo bolj kot vas. Od naših bodo vladarji, od vaših pa namestniki. O ničemer ne bomo odločali, a da tudi vi ne boste udeleženi pri tej odločitvi, niti se bo brez vas sprejel kakšen dogovor. Nekateri želijo, da nas sprejo in da nam odvzamejo vodstvo!''
Ebu-Bekrov govor je zmedel ensarije in jih privedel v stanje neodločnosti. O tem so začeli globlje razmišljati. Najvztrajnejši ensariji so se začeli dogovarjati in med seboj so izbrali enega, da odgovori Ebu-Bekru. On je rekel: ''Mi smo ensarije, Allahovi pomočniki in del samega Islama, vi, muhadžiri pa ste ena majhna skupina, ki nam pripada.''
Ebu-Bekr, r.a., ga ni želel pustiti brez odgovora in je zato ponovno nagovoril ensarije: ''O ljudje…. Mi muhadžiri smo prvi sprejeli Islam, smo najplemenitejšega rodu, smo prvaki med ljudmi, pošteni in najštevilčnejši med Arabci. Družinsko smo povezani z Allahovim Poslancem, a.s., Islam smo sprejeli pred vami in Allah nas je v Kur'anu omenil pred vami z besedami: ''Allah je zadovoljen z prvimi muslimani, muhadžri in ensariji in z vsemi tistimi, ki jim sledijo in delajo dobra dela…'' Mi smo muhadžiri, vi pa ste ensarije. Vi ste naši bratje v veri in partnerji pri razdelitvi vojnega plena in vi ste naši pomočniki proti sovražnikom. Vaše kvalitete, ki ste jih omenili, so vaše. Od vseh stanovalcev na Zemlji ste najbolj zaslužni, da se vas hvali. Kar se tiče Arabcev, nikoli ne bodo izvedeli za to, razen tukaj prisotnih Kurejšijev. Od naših bodo vladarji, od vaših pa namestniki.''
Habbab ibn Munzir ibn Džumuh el-Ensari se je razjezil in napadalno odgovoril Ebu-Bekru. Njegov odgovor je razjezil Omerja, ki ga je začel napadati in mu groziti. Kmalu bi prišlo do odprtega spora, ko se je vmešal Ebu-Ubejde ibn Džerrah in nagovoril ensarije: ''Ensarije, bili ste prvi, ki so sprejeli in pomagali Islamu, in ne bodite prvi, ki bi ga zamenjali in zapustili!''
Ebu-Ubejdove besede so bile pri nekaterih ensarijih dobro sprejete. Med njimi je vstal Bešir ibn S'ad in nagovoril svoje sonarodnjake. Rekel je: ''Pri Allahu, čeprav smo najboljši v vojni proti mušrikom (malikovalcem) in čeprav smo predhodniki v veri, ne želimo ničesar drugega kot zadovoljstvo našega Gospodarja, predanost našemu Poslancu in zadovoljstvo našim dušam. Ni potrebno, da se s tem dvigujemo nad ostale ljudi, niti da stremimo k okrasom tega sveta, saj nam Allah zagotavlja blaginjo. Mar ni Muhammed, a.s., od Kurejšijev in mar ni njegov narod pomembnejši vodstvu kot pa mi!? Bog ne daj, da me kdo vidi, da jim kdaj zaradi tega njihovega položaja nasprotujem. Bojte se Allaha in jim ne nasprotujte, in jih ne prikrajšajte za njihove pravice .''
Ebu-Bekr, r.a., je, da bi to stvar dokončal, izkoristil trenutek, ko je Bešir končal, in vstal ter z eno roko dvignil Omerjevo roko, z drugo pa Ebu-Ubejdovo. Prosil je ljudi, naj dajo zaprisego enemu od njiju. Toda takrat je Omer vzel Ebu-Bekrovo roko in mu dal svojo zaprisego in od prisotnih je zahteval, da naredijo isto.
Od ensarijev je prvi zaprisegel Bešir ibn S'ad. Sledil mu je Usejd ibn Hudajr, poglavar Evsa, kateri je zaprisegel v skladu s svojim položajem. Vsi prisotni, razen S'ada ibn Ubadea so nato zaprisegli na vdanost Ebu-Bekru, r.a., kot nasledniku Allahovega Poslanca, a.s.
Po tej zaprisegi se je morala dobiti še zaprisega drugih Muslimanov. Ebu-Bekr je v spremstvu odšel v džamijo, kjer so še vedno čakali Muslimani. Tukaj so vsi zaprisegli in Ebu-Bekr je vstal, da bi nagovoril prisotne. To je bil njegov prvi govor, ki je bil vrhunec modrosti, taktičnosti in zmernosti. Z njim je pokazal sebi in drugim Muslimanom, katere cilje morajo doseči. V tem govoru je rekel:
''Ljudje….izbran sem, da vas vodim, pa čeprav nisem najboljši med vami in če bom ravnal pravilno, mi vi pomagajte, če pa bi grešil, mi vi to preprečite. Resnica je emanet. Laž je prevara. Slabič med vami je pri meni močan, vse dokler mu ne dam njegove pravice. Močan med vami je pri meni slab, ko moram od njega vzeti tisto, kar Allah zahteva. Narod ne bo zapustil boja na Allahovi poti, a da pri tem (narod) ne bo ponižan; niti se bo razširil nemoral med narodom, a da ta narod ne bo v skušnjavah. Podrejajte se meni, dokler se bom jaz podrejal Allahu in Poslancu, če pa bi nasprotoval Allahu in Poslancu, potem ni podrejenosti. Vstanite k molitvi, naj se vam Allah usmili!''
Ko je umrl zadnji Allahov Poslanec, s.a.v.s., so se Arabci ločili, iskreni Muslimani pa so ostali eno telo, kakor jih je naučil njihov Učitelj. Ta razkol se je kazal v zapostavljanju Islama in vračanju satanovim stopinjam, zavračanju verskih dolžnosti, pojavili so se tudi lažni poslanci, ipd. Ebu-Bekr, r.a., je napisal pismo murtedima (odpadnikom) in z Allahovo, s.w.t., odredbo sta se mir in stabilnost ponovno vrnila na Arabski polotok. Glede na to, da je v borbi proti odpadnikov od vere, izgubilo življenje veliko hafizov (to so ljudje, ki znajo celi Koran na pamet), je Ebu-Bekr, r.a., ukazal, da se ustanovi rigorozna komisija, katera bo združila Koran v eno zbirko (Mushaf). Do takrat je bil Koran napisan le na listih in na raznih materialih, na katere se je v tistem času pisalo. Združitev Korana v eno zbirko (Mushaf) se šteje kot največje delo, katero je Ebu-Bekr, r.a., naredil za ta narod…
OSVAJANJE IRAKA IN ŠAMA
Potem, ko se je stabilnost ponovno vzpostavila, je Ebu-Bekr, r.a., začel razmišljati o pošiljanju mudžahidov proti Iraku, da bi ljudi odvrnili od služenja ljudem k služenju Allahu, s.w.t., Stvarniku ljudi. Za to dolžnost je izbral dva ugledna vojskovodja: Halida ibn Velida in Ijjada ibn Ganema, r.a. Ona dva sta se neusmiljeno borila proti kufru (neveri) in nasilju, kjerkoli bi jih našla, in širila resnico o Resnici in pozivala ljudi, naj jo sprejmejo. Ni minilo veliko časa, a Muslimani so zavladali velikemu delu današnjega Iraka. Ebu-Bekr, r.a., je nato sklical Zbor (Medžlisu šura) in jih obvestil o stanju kalifata ter jim predlagal osvoboditev Šama (območje Palestine in okolice). Zbor ga je podprl, kar se najbolje vidi v besedah Alija, r.a.: ''Imam te za blagoslovljenega človeka. Če se odpraviš proti njim ali pošlješ vojsko, boš z Allahovo pomočjo zmagal.'' Nato je določil štiri voditelje za štiri vojske, katere je poslal proti Šamu. Med pripravami je imel govor, v katerem jim je dal smernice: ''Priporočam vam pobožnost in pokornost Allahu. Spoštujte Njegove ukaze in bojte se Ga! Ko srečate sovražnika in vam Allah da zmago, ne smete zatajiti nič od plena in ne oskrunite teles mrtvih sovražnikov, ne izdajte in ne bodite strahopetci! Ne ubijajte otrok, starcev in žensk. Ne zažigajte palm in jih ne uničujte, ne uničujte dreves, katera dajejo plodove, in ne koljite živine razen, kolikor vam je potrebno za prehrano…'' Z Allahovo voljo so mudžahidi s spoštovanjem teh jasnih ukazov in s sledenjem svojega Poslanca, a.s., dosegli čisto zmago nad neverniki, proti katerimi so bili poslani…
Tekom teh borb in pred veliko bitko na Jermuku je Ebu-Bekr, r.a., zbolel. Tekom bolezni (približno 15 dni) je razmišljal o položaju Muslimanov. Poklical je svojega pisarja in mu naročil, naj zapiše naslednji tekst: ''V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega. To so besede Ebu-Bekra ibn Ebi Kuhafe v zadnjih trenutkih njegovega življenja na dunjaluku (tuzemskem življenju), katerega zapuščam in se približujem življenju na Ahiretu (onostranstvu), kjer bo vsak nevernik verjel, vsak grešnik se bo prepričal in vsak lažnivec bo spregovoril resnico. Kot mojega naslednika vam zapuščam Omerja ibn Hattaba, r.a. Poslušajte ga in se mu podredite, če bo pravičen. To je moje mišljenje in znanje o njemu, bodočnosti pa ne poznam. Nasilneži bodo sigurno vedeli, kaj so pripravili! Naj je z vami Allahov mir in milost!''
Poklical je Omerja, r.a., in mu med drugim rekel: ''Priporočam ti pobožnost. Resnično so pri Allahu stvari dneva, katere ne sprejema ponoči, kakor tudi stvari noči, katere ne sprejema podnevi. Allah ne sprejema prostovoljna dobra dela dokler se ne izpolni tisto, kar je On ukazal…. Če se boš držal teh nasvetov, ne dovoli, da bi ti kaj odsotnega bilo ljubše od smrti, katera bo sigurno prišla! Če pa jih ne sprejmeš, ti bo najtežje odsotna smrt, od katere se ne moreš zaščititi!''
Njegove zadnje besede so bile: ''Gospodar, usmrti me kot Muslimana in me uvrsti med dobre!''
Allah, s.w.t., se je usmilil temu velikanu Islama! O njemu je Alija, r.a., rekel: ''Ebu-Bekr , naj se te Allah usmili. Pri Bogu, bil si prvi, ki je sprejel Islam, najčistejšega verovanja in najmočnejšega prepričanja. Bil si najbogatejši, največ si čuval Poslanca, s.a.v.s., čuval si Islam in njegove pripadnike. Po vedenju, vrednotah in usmerjenju si bil najbolj podoben Poslancu. Naj te Allah nagradi zaradi Islama, Poslanca in vseh Muslimanov…'' Omer, r.a., pa ga je žalujoč za njim opisal: ''O naslednik Allahovega Poslanca, za seboj si zadolžil narod s težavami in žalostjo. Za teboj je težko doseči tudi prah, kaj šele tebe!'' Aiša, r.a., je rekla: ''Oče moj, naj ti Allah osvetli obraz, tvoj trud pa je pohvalil. Bil si nezainteresiran za ta svet, se obračal od njega, težil in hitel si k drugemu večnemu svetu….''
EBU-BEKROVE R.A. ODLIKE
Koliko knjig je napisano o Ebu-Bekru, r.a.! Koliko je bilo neuspešnih poskusov, da se v popolnosti opiše osebnost tega velikana naroda! In resnično, kako opisati človeka, čigar verovanje je večje od verovanja celega naroda? O Gospodar, jaz sem priča, da ljudje, kot je Ebu-Bekr, več ne hodijo po zemlji. In priča sem, da tisti, ki govorijo proti njemu, r.a., da oni govorijo proti Poslancu, a.s., proti Koranu in proti Islamu. Oni govorijo proti Muslimanom. Gospodar, prosim te, da z največjim dobrim nagradiš človeka, kateri je Tvojemu Poslancu pomagal več kakor vsi ljudje, kateri je bil vzrok, da se je vrnila enotnost med Muslimani. Zbral je Koran in ga obvaroval pred vsemi spremembami.
Gospodar, podari Ebu-Bekru v Džennetu bližino z njemu najljubšim prijateljem, Tvojim miljencem – Muhammedom s.a.v.s.!
Prevedla: Ilma
