Šušmarjev hadždž

Pripoveduje se, da je znan muslimanski učenjak, Abdullah bin Mubarak, neko noč spal blizu Ka’abe in imel močne sanje.

Abdullah bin Mubarak je videl dva angela, kako se spuščata z neba in se med seboj pogovarjata.

Eden od angelov je vprašal drugega: "Ali veš, koliko ljudi bo letos prišlo na Hadždž?"

Drugi angel je odgovoril: "Šesto tisoč jih je prišlo na Hadždž."

Tudi Abdullah bin Mubarak je tisto leto šel na Hadždž.

Prvi angel je vprašal: "Hadždž kolikih ljudi je bil sprejet?"

Drugi je odgovoril: "Zanima me, če je bil sploh kateri sprejet."

Abdullah bin Mubarak je bil užaloščen, ko je to slišal. Mislil si je: "Toliko ljudi je prišlo iz vseh koncev sveta, prečkal so toliko ovir, kot so reke, džungle, gore, toliko neprijetnosti so pretrpeli in toliko stroškov so si naredili. Naj bi bil njihov trud zaman? Allah ne pusti, da je trud slehernega človeka zaman."

Samo toliko je utegnil razmišljati, ko je slišal drugega angela reči: "V Damasku je šušmar. Njegovo ime je Ali bin al-Mufiq. Ni mogel priti na Hadždž, ampak Allah je sprejel njegov namen Hadždža. Ne samo, da bo dobil nagrado za Hadždž, zaradi njega bodo nagrajeni tudi vsi hadždžiji."

Ko se je Abdullah bin Mubarak zbudil, se je odločil iti v Damask in spoznati tistega šušmarja, katerega namen opravljanja hadždža je nosil tako težo.

Ko je dosegel Damask, je Abdullah bin Mubarak poizvedel, ali kdo pozna šušmarja po imenu Ali bin al-Mufiq. Meščani so ga napotili direktno do njegove hiše. Ko se je iz hiše pojavil moški, ga je Abdullah bin Mubarak pozdravil in ga vprašal po imenu. Moški je odgovoril "Ali bin al-Mufiq".

Abdullah bin Mubarak ga je vprašal: "S čem se preživljaš?"

Ali je odgovoril: "Šušmar sem." Potem je Ali povprašal po tujčevem imenu, ki ga je prišel poiskat.

Abdullah bin Mubarak je bil zelo dobro poznan islamski učenjak, zatorej ko se je Abdullah bin Mubarak predstavil, je bil šušmar zelo željan izvedeti, zakaj ga tako znan učenjak išče.

Ko ga je Abdullah bin Mubarak vprašal, če je naredil kakšne načrte oditi na Hadždž, mu je Ali odgovoril: "Trideset let sem živel v upanju opravljanju Hadždža. To leto sem prihranil dovolj, da bi lahko šel na Hadždž, ampak ni bilo po Allahovi  volji, zato svojih načrtov nisem mogel spremeniti v dejanje."

Abdullah bin Mubarak je želel izvedeti, kako je bil lahko Hadždž tega človeka sprejet in blagoslovljen za vse ljudi na Hadždžu, ko pa sam sploh ni šel na Hadždž. Ko se je pogovarjal s šušmarjem, je lahko občutil določeno čistost v njegovem srcu. Islam čisla veličino ne v premoženju ali v moči, ampak v vljudnosti, dobrem vedenju in dobroti srca.

Abdullah bin Mubarak je naprej vprašal: "Zakaj nisi mogel iti na Hadždž?". Zato da ne bi odkril razloga, je Ali še enkrat odgovoril: "Taka je bila Allahova  volja."

Ko je Abdullah bin Mubarak vztrajal, je Ali odkril: "Enkrat sem šel na obisk k mojemu sosedu. Njegova družina se je ravno usedla k večerji. Čeprav nisem bil lačen, sem mislil, da me bo sosed iz vljudnosti povabil, da sedem z njimi k večerji, ampak sem videl, da je bil glede nečesa strašno užaloščen, saj se je izogibal povabiti me k večerji.

Po nekem obotavljanju mi je sosed povedal: "Žal mi je, da te ne morem povabiti k hrani. Bili smo brez hrane tri dni in nisem več mogel videti, kako moje otroke vse boli od lakote. Šel sem ven iskat hrano in našel mrtvega osla. V mojem obupu sem odrezal nekaj mesa z mrtve živali in ga prinesel domov, da ga lahko moja žena skuha. Za nas je halal (dovoljeno ali zakonito) zaradi izjemnih pogojev lakote, ampak ne morem ga ponuditi tebi."

Ali je nadaljeval: "Ko sem to poslušal, je moje srce krvavelo. Vstal sem in šel domov, zbral tri tisoč dinarjev, ki sem jih hranil za Hadždž, in dal ta denar sosedu. Tudi jaz sem moral biti večkrat lačen, da sem zbral denar za Hadždž, ampak sem mislil, da je bolj pomembno pomagati sosedu v njegovih težkih časih. Čeprav še zmeraj hrepenim iti  na Hadždž, če bo po Allahovi  volji."

Abdullah bin Mubarak je bil izjemno navdušen nad šušmarjevo zgodbo in mu povedal o svojih sanjah.

Bog je usmiljen in pokaže milost tistim, ki prav tako ravnajo z Njegovimi stvaritvami. To dejanje sočutja s strani šušmarja je Boga tako zadovoljilo, da mu ni samo dal nagrade za Hadždž, ampak je bila razširjena na vse ljudi, ki so prišli na Hadždž.

Hadždž je potovanje, ki vžge dušo, da se spomni časa, ko je bila ustvarjena in jo popelje preko dimenzij tega življenja do trenutka, ko bo spoznala svojega stvarnika.

Iskreno opravljen Hadždž lahko preide iz človekovega preživljanja dneva za dnevom v spiritualno prebuditev največjega obsega. Uspešno opravljena izkušnja Hadždža, nas zbliža z našim Stvarnikom in nam da več sočutja do človeštva.

Povzeto po: http://www.islamicity.com/articles/Articles.asp?ref=IC0712-3449

Prevod: Layla Malus