|
Svojo lepoto želim kazati le domačim
Večer, sobotna priloga (24. julij 2010)
 ''To,
da nosim nikab, ki zakriva moje celo telo, ne pomeni, da se ne
počutim ženske. Tudi povsem zakrita sem lahko lepa in za svojo
lepoto tudi skrbim. Zaradi sebe, ker želim ostati ohranjena, pa
tudi zaradi moža. Vendar želim to svojo lepoto kazati le svojim
domačim. Ko grem ven, nočem, da me drugi ocenjujejo. Ne želim,
da se moške oči pasejo na meni,'' mi v svojem domu, približno 50
kilometrov zahodno od Ljubljane, medtem ko štiri in dveletna
hčerka spita, v prisotnosti komaj pol leta stare hčerke in
soproga Abdullaha, pripoveduje 25-letna Sabina. Ker sem ženska
in ker se dobiva v njenem domu, kjer na to, da so muslimani,
kaže tudi slika Meke, svetega kraja, kamor naj bi se po verski
dolžnosti odpravil vsak odrasel musliman, če mu to dopušča
zdravje in gmotni položaj, mi razkrije svoj obraz. Oblečena je
le v črni hidžab, ruto, ki pokriva lasišče in vrat, ter haljo,
ki preprečuje, da bi se videla silhueta njenega telesa. ''Ko sem
v krogu svojih domačih, sem oblečena tako kot vi, v majico in
hlače ali krilo,'' mi pojasni.
Sabina je ena od peščice muslimank,
ki so si v Sloveniji nadele burko oziroma nikab, ki povsem
zakriva njihovo telo. Pogosto tudi oči, čez katere si nadene
gosto mrežo, ki preprečuje očesni stik. ''Ko sem v avtu, ali ko
se odpravim z otroki ven, oči nimam zastrtih z mrežo iz povsem
praktičnih razlogov; da bolje vidim. Če pa grem v mesto po
opravkih, se počutim bolje z mrežo. Včasih je pač tako, da moram
govoriti z zdravnikom moškim, in takrat ne želim, da bi mi zrl v
oči. Bilo bi mi nerodno, zato komunicirava le preko besed.''
Spoznala sta se v diskoteki
Še pred dobrimi petimi leti je
Sabina živela povsem običajno življenje slovenskega dekleta v
enem od slovenskih mest. Čez dan je delala kot frizerka, zvečer
pa se je družila s svojimi vrstniki po lokalih in diskotekah.
''Z Abdullahom sva se spoznala v diskoteki,'' pove in doda, da
danes ve, da se, tako kot je živela prej, ni cenila. ''Včasih
sem šla v službo v mini krilu in majčki, s čimer sem samo sebe
postavila na ogled. Dovolila sem, da me drugi ocenjujejo.''
Sabina, tako kot tudi 29-letni
Abdullah, sta rojena v Sloveniji Bosancem, ki so prišli pred
več desetletji v najsevernejšo republiko takratne Jugoslavije s
trebuhom za kruhom. ''Moji starši so sicer bili muslimani,
vendar so v Sloveniji opustili način življenja, kot ga
zapoveduje islam, saj je bila njihova temeljna skrb preskrbeti
družino. Nekaj osnovnih stvari o islamu so mi sicer predstavili,
ampak še zdaleč ne toliko, da bi vedela, kaj pričakujeta Koran
in Alah od mene kot muslimanke,'' pove Sabina, ki odkrito
prizna, da si kot mlado dekle nikoli ni predstavljala, da bo
kdaj živela življenje muslimanke, tako kot to določa Koran in od
nje pričakuje Alah. ''S starši sem hodila na morje, se veliko
družila z vrstniki, obenem pa sem se že od majhnega zavedala, da
je nekdo nad mano. Vedno, ko se je zgodila kakšna nesreča,
katastrofa v svetu, sem prosila boga, da bi bilo vse dobro.''
Do tega, da se je začela
intenzivneje zanimati za vero svojih staršev, jo spoznavati,
pravi, se je zgodilo spontano. Z možem sta začela prebirati
knjige o islamu, moliti petkrat na dan, kar je eden od petih
stebrov islama. ''Čeprav sva takrat, ko sva se spoznala in
poročila še hodila v molilnico islamske skupnosti, nama nihče
tam ni pojasnil, da je treba moliti petkrat na dan,'' se Sabini
v odgovoru pridruži mož Abdullah, ki nosi brado.
Nihče ni povedal, da mora musliman
nositi brado, ker jo je tudi poslanec Mohamed, in ženske nikab,
kot so ga nosile prerokove žene, saj je prerok Mohamed vedel, da
prihajajo časi skušnjav. Tudi zato, ker ne živijo izvornega
islama, nismo več člani islamske skupnosti. Oni pa nas zaradi
brad in nikabov označujejo za ekstremiste in radikalce, kar pa
ni res,'' pove Abdullah.
Abdullah in Sabina
''Bolj ko si bogaboječ, bolj začneš
spoznavati svojo vero in takrat te tudi bog popelje na pravo
pot, ti nakloni milost,'' nadaljuje Sabina, poudarjajoč, da je
ravno s poglabljanjem vere spoznala, da je njena dolžnost, da si
obleče nikab. Odločila se je povsem spontano, ni bilo nobene
prisile. ''Ob branju Korana sem se zavedla, da moram izpolniti,
kar mi narekuje, da bom deležna Alahove milosti, zato sem si
nadela nikab,'' pove. Abdullah pa doda: ''Ko sem se vrnil z
dopusta, mi je povedala za svojo odločitev. Bil sem kar malce
presenečen, svetoval sem ji, naj si vzame še nekaj časa za
razmislek, vendar mi je dejala, da je to njena odločitev. Zato
je moja dolžnost po veri, da jo v tej odločitvi podpiram. Tiste,
ki morebiti svoje soproge silijo k nošenju nikaba, pa obsojam,
kajti tisti, ki želi izvajati nad nekom prisilo, ne pozna
islama,'' je jasen Abdullah.
Povsod dobro sprejeta
Sabina prizna, da so bili sprva nad
njeno odločitvijo presenečeni tudi starši. ''Menili so, da nisem
pripravljena za ta korak, nekoliko jih je tudi skrbel odziv
okolice, vendar sem jim pojasnila, da sem se tako odločila in da
s tem ne ogrožam nikogar. Zdaj so ponosni name in celo sami so
se ponovno vrnili k veri. Mama je začela nositi naglavno ruto.''
Zaradi nikaba v Sloveniji nikoli ni
imela težav. ''Sosedje in tudi nasploh okolje, v katerem živim,
čeprav sva z Abdullahovo sestro edini v kraju z nikabom, me je
zelo dobro sprejelo. Zaradi svojega načina oblačenja nisem bila
nikoli deležna negativnih odzivov, zgodilo se je celo, da so
bili otroci, če so se kaj ponorčevali, deležni karajočih besed
svojih staršev. Češ, obnašajte se spoštljivo.''
Tudi ob urejanju različnih
dokumentov in papirjev na uradih, nikoli ni bilo težav. ''Vedno,
ko si pridem kaj urejat, zaprosim za uradnico. Tudi na meji,
nikoli ni bilo težav, saj me lahko identificira policistka.''
''Če bi se zgodilo, da policistke ne bi bilo, bi se seveda lahko
odpravili na drug mejni prehod, vendar če so okoliščine takšne,
da bi s tem dodatno obremenjeval svoje tri majhne otroke, ne
vidim razlogov, da bi zapletal situacijo,'' doda Abdullah.
Sabina pa pove, da vsakem trenutku ob opravkih, ki jih ima,
poskuša komunicirati le z ženskami, ''vendar, če bi šlo za
življenje, ne bi zavrnila zdravnika.'' Izredno pozitivno je bila
presenečena tudi nad odzivom osebja v postojnski porodnišnici,
ko je januarja rodila tretjo hčerko. ''Sestre so mi pomagale
bolj, kot je bilo sploh potrebno in zdravnik nikoli ni vstopil v
sobo, preden sestra ni preverila, ali sem si nadela nikab.''
Sicer, pravi, se z nikabom počuti
zelo sproščeno in hkrati zaščiteno, saj s svojim videzom vzbuja
spoštovanje in distanco, tako da je moški niti ne ogovarjajo.
''Pa tudi meni je lažje, saj se z nikabom lažje uprem skušnjavi,
da bi pogledala za kakšnim moškim,'' odkrito prizna Sabina, ki
je ne skrbi, da bi se mož oziral za ženskami na ulici, ki so
oblečene v oprijeta oblačila. ''To bo njegov greh in on sam bo
moral pred bogom odgovarjati zanj,'' je jasna.
Slovenija je njena domovina, zato se
iz nje ne želi izseliti. Morebitno prepoved nošenja burke
oziroma nikaba tudi pri nas, bi razumela kot izvajanje terororja
nad žensko. ''Ne vem, kaj bodo nekatere evropske države dosegle
s prepovedjo nošenja nikaba oziroma burke. Bo zaradi te
prepovedi kdo kaj bolj bogat, kakšna bo korist od te
prepovedi?'' se sprašuje Sabina, ki meni, da Evropo moti islam
in ne sama ženska v nikabu. ''Strah jih je resnice, ki je islam,
vera dokazov.'' Abdullah pa doda, da evropske države islamskim
državam vsiljujejo demokracijo, hkrati pa jih motijo muslimanke
v nikabih. ''Ali ni to dvolično?'' se sprašuje. ''Če demokracija
pomeni enakopravnost za vse, morajo imeti ženske imeti pravico
nositi nikabe,'' je prepričan Abdullah, ki se mu zdi absurdno,
da se za prepoved zavzema Francija, država, v kateri so se
rodile temeljne svoboščine; svoboda, bratstvo in enakost.
Izpolnjena v veri
Čeprav imamo zahodnjaki stereotipno
predstavo o zatiranosti muslimanske ženske, Sabina in Abdullah,
ki med pogovorom pogosto popestuje šestmesečno hčerko, s svojimi
besedami in dejanji poskušata razbiti tudi ta mit. Na mojo
pripombo, da je v Koranu zapisano, da je ženska moškemu
podrejena in mu mora biti poslušna, Sabina odvrne, da poslušnost
razume v dobrem. ''To razumem predvsem v tem, da moram moža
iskreno ljubiti, da ne smem biti dvolična in da moram skrbeti za
njegovo hišo, čast in otroke.'' ''Ne more mi biti poslušna v
rečeh, ki bi jih počel v nasprotju z vero, če bi bil denimo
nemoralen in grob do nje,'' doda Abdullah, Sabina pa nadaljuje:
''Če bi se obnašal grdo do mene, me poskušal poniževati, imam
pravico, da rečem, da ne bom tako živela, saj kot človek, kot
ženka in kot muslimanka zaslužim spoštljiv odnos. Po Koranu imam
kot ženska pravice, in če je moški veren in spoštuje boga, teh
pravic in pravil ne bo kršil.''
Sabina pravi, da je vera kot žensko
v celoti izpolnjuje, prepričana je, da je islam žensko časti, s
tem ko ji kot temeljno življenjsko dolžnost nalaga skrb za
družino. Tudi zato ne razmišlja, da bi si po izteku porodniškega
dopusta poiskala službo. ''Ne predstavljam si, da bi ob skrbi za
tri otroke vsak dan hodila še osem ur v službo. Otroku se je
potrebno posvetiti, zato sem raje z njimi, skrbim za dom, berem
knjige in se učim o veri.'' Abdullah to potrdi z besedami o
moškem kot o pastirju črede (družine), ki mora poskrbeti, da je
ta materialno preskrbljena. Sicer pa oba priznata, da bi bilo
težko dobiti službo z nikabom, razen če bi se zaposlila v
kakšnem kolektivu, ki je izključno ženski in bi tako nosila le
hidžab. Takrat soprog ne bi imel nič proti, da bi šla v službo,
a le, če bi si to tudi sama želela.
Kljub tej razdelitvi dolžnosti pa
Abdullah ni moški, ki bi se po vrnitvi iz službe zleknil na
kavč. ''Ko utegne, mi veliko pomaga pri otrocih, kdaj tudi kaj
skuha in pomije posodo. Po vrnitvi iz porodnišnice, ko mora
ženska 40 dni počivati, da se okrepi, pa je prevzel glavno skrb
za dom,'' pove Sabina, ki je prepričana, da ni večje sreče za
moškega, kot je bogaboječa žena, ki ga spoštuje.
Sicer pa Sabina pravi, da je bistvo
njenega življenja predanost bogu. ''Zaradi boga se lahko odrečem
vsemu, tako družbi kot službi. Ta način življenja me osrečuje.''
Tudi zato, pa čeprav bi se v teh vročih dneh z veseljem okopala
v morju, se je temu in marsikateremu drugemu užitku pripravljena
odreči. ''Tolaži me, da bom, če bo bog tako hotel, deležna
njegove milosti in bom po smrti šla v raj. Tam pa vernik dobi
vse, kar si želi,'' pravi.
Urška Mlinarič
foto: Tit Košir
|
|
