Škodljivost apokrifnih hadisov

Zdaj, ko smo v predhodnem tekstu omenili cilje in razloge izmišljevanja hadisov ter najpomembnejše faktorje, kateri so vzrok za današnjo razširjenost apokrifnih in daif hadisov, bomo v tem tekstu omenili nekatere negativne posledice, katere izhajajo iz nepoznavanja apokrifnih hadisov in njihove razširjenosti med Muslimani.

1) Apokrifni hadisi so vzrok za zavračanje verodostojnih hadisov – brez razlike ali se v njih obljubljajo nagrade ali prepovedujejo določene stvari. Kako to? Enostavno. Kadar človek v apokrifnem hadisu vidi, kako velike nagrade pričakujejo tisti, ki opravljajo zelo lahka dela, in po tem sliši verodostojen hadis, v katerem so obljubljene manjše nagrade za ista ali težja dela, je normalno, da bo pustil verodostojen hadis in sprejel apokrifen. Seveda to vodi h grehu. Kako? Ko človek v apokrifnem hadisu vidi, kako za delanje določenih 'manjših' grehov sledijo velike kazni, na primer, kdor naredi to in to delo, ga bo v grobu mučilo sto kač, vsaka pa ima sto glav, in ko kasneje sliši verodostojne hadise in kazni, katere se omenjajo v njih, to smatra kot majhno v primerjavi s tistim, kar je prej slišal, in se tako zlahka odloči za delanje tega greha.

2) Včasih apokrifni hadisi odvračajo ljudi od ibadeta[1]. Kako ne bi, ko pa so izmišljeni s strani nemočnega človeka, ki ne ve, kar ve Stvarnik vseh svetov. Na primer hadis: »Kogar namaz ne odvrne od delanja greha in razvrata, mu je nepravilen ali pa ga odvrača od Allaha.« Nekateri grešniki so znali opustiti namaz, ko so slišali za ta hadis, govoreč: »Jaz grešim in tega (grehu) ne zmorem opustiti, pa če je moj namaz zaradi tega nepravilen, ga ne bom več opravljal.«

3) Apokrifni hadisi povzročajo, da ljudje negirajo stvari, katere so povezane z verovanjem, akido. Koliko je ljudi, ki verjamejo v apokrifne hadise, v katerih piše, da je Allah oživel starše Allahovega Poslanca, jih pozval v Islam in da so tako umrli kot Muslimani. Na drugi strani pa se ne zmenijo za hadis zabeležen v Muslimovi zbirki: »Moj oče in tvoj oče sta v Ognju.«[2]

4) Apokrifni hadisi povzročajo omalovaževanje in napade na hadiske učenjake. Tako boste našli ljudi, ki so slišali nekega učenjaka, ki je opozoril na nek apokrifen hadis, in zaradi tega začeli omalovaževati njegovo znanje, ga žaliti, preklinjati in potvarjati, (samo zato) ker jim je želel povedati, da je hadis, po katerem delajo, apokrifen, laž o Allahovem Poslancu – da vodi v zablodo in razdeljenost med Muslimani. V sami osnovi je njemu, kot učenjaku, to obveznost, da ne bi sodeloval pri tem. Sufjan es-Sevri je rekel: »Meleki[3] so čuvarji nebes, a hadiski učenjaki so čuvarji Zemlje.« V neki situaciji je šel imam Ahmed ibn Hanbel mimo skupine muhaddisov - hadiskih učenjakov - , kateri so pregledali neko knjigo, in rekel: »Ne bo prenehala biti na resnici skupina iz mojega ummeta vse do Sodnega dneva.« Najboljši primer za omenjeno je hadiski strokovnjak, velikan islama, šejhul-islam Ibn Tejmijje, čigar omenjanje pri določenih skupinah ljudi[4] izzove reakcijo kakor omenjanje Iblisa[5]. Zakaj? Zato ker je čvrsto stopil na stran resnice, ne boječ se na tej poti graje od nikogar; pokazal je na novotarije, boril se s svojim jezikom in pisalom proti sovražnikom sunneta[6] in opozarjal na daif in apokrifne hadise. To vedo tisti, ki berejo šejhove knjige, in tisti, ki vedo, zakaj so najeminentnejši učenjaki v zgodovini toliko spoštovali šejhul-islama Ibn Tejmijja. Nam najbližji primer je muhaddis prejšnjega stoletja šejh Muhammed Nasruddin Albani, ki je stopil na stran resnice in borbe proti novotarijam, ne boječ se na tej poti graje od nikogar.

5) Apokrifni hadisi obremenjujejo ljudi s stvarmi, katere jim Modri Zakonodajalec ni predpisal, in s samim tem povzročajo zapostavljanje tistih stvari, katere je predpisal. Primer Islama je primer kozarca, ki je do vrha napolnjen z vodo. Če v ta kozarec poskušamo dodati karkoli, bo iz njega steklo toliko, kolikor dodamo novega. Torej, če ljudem predpišemo neke ibadete, ki nimajo osnove v veri in ki so zasnovani na apokrifnih hadisih, smo jih s samim tem osvobodili tistega, kar jim je prepisano in ukazano – ne glede ali smo to hoteli ali ne.  Eden od primerov za to je recitiranje dov[7] v situaciji opravljanja abdesta[8]. Hadisi o tem so apokrifni, ali pa so daif[9]. Koliko je ljudi, ki mislijo, da je njihov abdest nepravilen, v kolikor bi ga opravili in pri tem ne bi zrecitirali teh 'abdestnih' dov! A v hadisih, ki so v Buharijevi in Muslimovi[10] zbirki, v katerih se opisuje abdest Allahovega Poslanca, se ne omenja, da je on recitiral posebne dove za pranje vsakega dela telesa ob opravljanju abdesta. Težje od vsega je, da človek napada in smatra za nepravilen abdest tistih, ki ne podrgnejo po vratu pri opravljanju abdesta.[11] Koliko težav je tistim, ki opravljajo namaz, prinesel hadis, v katerem piše: »Kdor v namazu išareti (pokaže) z gibom, ki je razumljiv, naj ponovi namaz.« To je hadis, ki ni verodostojen. Koliko težav predstavlja hadis, v katerem piše, kdor zaspi po ikindiji in se prebudi nor, naj krivi za to samo samega sebe. Hadis o tem ni verodostojen kakor tudi hadis: »Kdor se poroči pred odhodom na hadždž[12], je začel z grehom.«

6) Apokrifni hadisi vodijo k utemeljevanju osnov, katere so v nasprotju z vero. Na ta način izmišljeni hadis: »Razhajanje mojega ummeta[13] je milost.«[14] privede do tega, da človek, kadar vidi nekoga, ki greši, ali nekoga, ki se ne strinja z njim, tudi če je v očitni zablodi, ne opozori niti mu objasni, saj je v razhajanju ummeta milost. Pa kako naj človek zavira milost, katera nam je potrebna?! Koliko je ljudi, ki smatrajo kot obvezno obisk groba Allahovega Poslanca in da je to sestavni del opravljanja hadždža, vse na osnovi apokrifnega hadisa: »Kdor opravi hadždž, a ne obišče mojega groba, on me je zapostavil.«

7) Neverodostojni hadisi so vzrok izkrivljenja slike o ashabih[15]. Najsvetlejši primer za to je vsem nam znana (daif) zgodba o cenjenem ashabu Selebetu ibn Hatibu, ki je iskal od Poslanca, da usmeri dovo k Allahu, da mu poveča premoženje. Ko mu je Allah podaril premoženje, ga je to odvrnilo od opravljanja namaza v džematu[16] in od džume-namaza[17] in ko je prinesel zekat[18], ga je Allahov Poslanec zavrnil. Po smrti Allahovega Poslanca ga je prinesel Ebu Bekru[19] pa ga je tudi on zavrnil. Po smrti Ebu Bekra ga je prinesel Omerju[20] pa ga je tudi on zavrnil. (Ibn Hadžer je rekel v 'Isabi': »Mislim, da se govori o nekom drugem, a ne o njemu, saj je bil on od udeležencev Bedra[21].«) Obstajajo napisane posebne študije in knjige, v katerih so učenjaki omenili slabost hadisa, ki govori o tem dogodku in to, da se govori o Selebu ibn Hatibu.

8) Apokrifni hadisi povzročajo razširjenost vraževerja, verovanja v legende in bajke. Koliko je samo apokrifnih in daif hadisov, ki so v nasprotju z zdravim razumom, kar navaja ljudi, da verjamejo v vse, kar se jim dostavi, pod izgovorom, da je to hadis Poslanca. Na primer hadis: »Kdor vstavi prste v ušesa, bo slišal klokotanje vode v rajskem Kevser vrelcu.« A v verodostojnih hadisih piše, da vernike v Raju čaka tisto, kar ušesa niso slišala!? Ali hadisi: »Jejte lečo. Ona omehča srce, povečuje solze. Ona je sveta na jeziku sedemdesetih poslancev.« »Kdor bo govoril pa poleg njega nekdo kihne, je to znak resničnosti tega govora.«[22] »Eden od poslancev je obžaloval, ker ni imel potomstva, pa mu je ukazano, naj je jajca in čebulo.« »K Poslancu je prišla ženska in tarnala, da ji otroki umirajo, pa ji je rekel: 'Obljubi Allahu, da mu boš dala ime Muhammed.' Pa je otrok preživel.« Torej, če ti jutri nekdo reče, da se ne sme striči nohtov ob torkih zvečer[23], bo zahteval, da mu 'moraš' verjeti, saj na to mogoče pokazuje nek apokrifen hadis!!!

Mnogo je tudi druge škode, katera izhaja iz apokrifnih in daif hadisov. Verjetno je v tem, kar smo omenili, pokazatelj za tisto, kar smo izpustili.

Prosimo Allaha, naj nam poveča znanje!

Prevedel: Abdullah Vavpetič