RAZGOVOR O HIDŽABU

»Tako sem utrujena...«

»Utrujena od česa?«

»Od tega da me ljudje obsojajo.«

»Kdo te obsoja?«

»Na primer, tista ženska... vsakič, ko se usedem k njej, mi govori, da moram nositi hidžab.«

»Oh,hidžab in muzika... glavne teme...«

»Da! Poslušam muziko in še brez hidžaba sem, haha!«

»Mogoče ti je hotela samo svetovati.«

»Ne potrebujem njen nasvet. Jaz poznam svojo vero. Naj se briga zase.«

»Mogoče je nisi razumela... skušala je bili ljubezniva.«

»Ljubezniva bi bila, če bi se brigala zase.«

»Ampak njena dolžnost je, da te spodbuja na dobro delo.«

»Verjemi mi. To sploh ni bilo spodbudno... in kaj misliš s tem ''dobro''?«

»Ja, da nosiš hidžab. To bi bilo dobro, da narediš.«

»Kdo pravi?«

»V Kur'anu je ukazano. Mar ne?«

»Jaaa... nekaj mi je citirala.«

»Omenjala je suro Nur in še neke druge ajete iz Kur'ana.«

»Ja, ampak to ni tako važno. Pomagati ljudem in opravljati molitev je bolj pomembno.«

»Da, važno je... ampak vse velike stvari se začenjajo z malimi.«

»To je tako... ampak ni pomembno, kaj človek oblači. Pomembno je imeti dobro in zdravo srce.«

»Torej, ni pomembno, kaj oblačiš?«

»Točno tako mislim.«

»Zakaj pa potem zjutraj porabiš uro časa, da se olepšaš?«

»Na kaj misliš?«

»Trošiš denar na kozmetiko, a da ne omenjam, koliko si že porabila za frizerje in razne diete.«

»In...?«

»Pa ti praviš, da izgled ni pomemben.«

»Ne. Rekla sem, da v veri ni toliko pomembno, da nosim hidžab.«

»Pa kako to ni pomembno? Zakaj je potem omenjeno v Kur'anu?«

»Pa veš, da ne morem slediti prav vse, kar piše v Kur'anu.«

»Hočeš povedati, da Allah nekaj ukazuje, ti to ne delaš in ni pomembno?«

»Da, saj Allah je milostljiv.«

»Allah odpušča tistim, ki so mu pokorni in ki ne vztrajajo v grešenju.«

»Kdo to pravi? Kje to piše?«

»Piše v isti knjigi, ki ti ukazuje, da se pokriješ.«

»Ampak meni ni všeč hidžab, ker me tako ponižuje...«

»A razni losjoni, šminke, maskare in vsa druga silna kozmetika te pa osvobajajo? Kako ti sploh definiraš svobodo?«

»Svoboda je delati tisto, kar si želiš.«

»Ne. Svoboda je delati pravilne stvari, a ne stvari, ki bi jih mi želeli.«

»Poslušaj. Spoznala sem toliko finih žena, ki ne nosijo hidžab, a tudi mnogo slabih žena, ki ga nosijo.«

»Pa kaj? Obstaja tudi veliko ljudi, ki so jako fini, ampak so alkoholiki...torej, vsi moramo biti alkoholiki? To je neumna primerjava.«

»Ne želim biti ekstremistka ali verski fanatik...nisem pokrita in mislim, da je to OK.«

»Pa ti si potem seksualni fanatik...ekstremist v neposlušnosti Allahu.«

»Ampak ne dojemaš...če se pokrijem, kako se bom poročila?«

»Torej, vse ženske, ki so pokrite, se nikoli ne poročijo?«

»OK! Recimo. Jaz se poročim in mojemu možu ni všeč, da sem pokrita in želi, da se odkrijem.«

»Kaj pa če tvoj mož od tebe zahteva, da oropata banko?«

»To je že irelevantno. Kraja je kriminal.«

»Ne pokoriti se Stvarniku pa ni?«

»Ampak kako se bom zaposlila?«

»Zaposlila te bo neka firma, ki spoštuje ljudi take, kot so.«

»Ampak ne več...ne po 11.9.«

»Tudi po 11.9. A ne poznaš tisto Hanan, ki se je šele vpisala na medicinsko šolo in tisto drugo...kako ji je že ime...tista, ki vedno nosi belo ruto...hmmm.«

»Jasmine?«

»Da, Jasmin. Ravnokar je končala MBA, a sedaj je na GE.«

»Ampak zakaj omejevati vero na kos oblačila?«

»A zakaj ti omejuješ ženo na vrednost šminke in visokih petk?«

»Nisi mi odgovorila na vprašanje?«

»Pravzaprav, sem. Hidžab ni samo kos oblačila. To je pokoravanje Allahu v težkih situacijah. To je hrabrost, vera v dela in resnična ženstvenost..a ne tvoji kratki rokavi, ozke hlače..«

»Ampak to je tisto, čemur pravimo moda...da ti slučajno ne živiš v nekem zaporu, mogoče? Kot prvo, hidžab si je izmislil moški, ki je na tak način hotel kontrolirati ženo.«

»Res? Nisem vedela, da lahko moški kontrolira žensko z oblačili?«

»Točno na to sem mislila.«

»Kaj pa je s tistimi ženami, ki se borijo s svojimi možmi, da bi sploh lahko nosile hidžab? Kaj je z ženami v Franciji, ki jih moški silijo, da se odkrijejo? Kaj praviš na to?«

»To je nekaj drugega...«

»Kaj je drugačno? Pa tista, ki ti je govorila, da se moraš pokriti, je tudi ženska. Kaj ne?«

»Da, ampak...«

»Reci točno kako.«

»Zahtevati od nje, kako in kaj naj obleče, bolno!«

»Pa kaj ti TV, razni magazini in filmi ne servirajo, kaj naj oblečeš in kako?«

»Seveda, ampak to je moda.«

»Kaj to ni kontrola? Pritisk na tebe, ker želijo, da nosiš tisto, kar promovirajo?«

Tišina.

»Ne samo, da kontrolirajo tebe, ampak celo tržišče.«

»Kaj misliš s tem?«

»Mislim na to, da ti govorijo, da moraš biti vitka in anoreksična, kot ženske na naslovnicah magazinov, katere je oblikoval prav moški, ki ti prodaja svoje produkte.«

»Ne razumem...kakšne veze ima hidžab s tem?«

»Ima vsako vezo s tem. A ne vidiš? Hidžab je grožnja potrošnikom, ženskam, ki trošijo milijone dolarjev, da bi bile vitke in izpolnile standarde, ki jih je izumil moški. Tu je tudi Islam, ki pravi, da se moraš čuvati od neumnosti in da se moraš osredotočiti na svojo dušo in ne na svoj izgled in da ne skrbiš toliko o tem, kaj si bodo moški mislili o tvojem izgledu.«

»Kaj pa če ne morem kupiti hidžaba...mar ni hidžab tudi produkt?«

»Da, je tudi produkt. Produkt, ki osvobaja od dominantnega moškega tržišča.«

»Nehaj mi pametovati! NE BOM SE POKRILA! To je odvratno, zastarelo in popolnoma ne spada v to društvo...in celo! Meni je šele 20. Še sem premlada, da bi sploh nosila hidžab.«

»Dobro. Pa reci to potem svojemu Gospodarju, ko ga boš srečala na Sodnem dnevu.«

»Prav!«

»Prav.«

Tišina.

»Resnično! Ne želim več poslušati zgodbe o hidžabu, nikabu, panjabu...!«

Tišina.

Strmela je v ogledalo, utrujena od razprave same s seboj. Uspela je, da ugasi glasove v svoji glavi s prepričanjem, da je zmagala v prepiru in da je premagala moda, ki jo sprejema društvo, ampak katero zavrača njena vera:

DA kodrom ali ravnim lasem, NE hidžabu

vir: www.muslimanka.net