Živeti z obrestmi (krediti)

Vzvišeni Allah, s.w.t., je objavil v Kur`anu:

»Ko se jim reče: ''Sledite Allahovemu razodetju!'' odvrnejo: ''Ne, mi sledimo navadam naših prednikov.'' Kljub temu, da njihovi predniki niso ničesar razumeli in niso hodili po Pravi poti?!« (2. sura, ajet 170)

Ko beremo kur`anske pripovedi, ki govorijo o poslanikih in njihovih narodih, se moramo vprašati: Kako je bilo mogoče, da se je veliko število ljudi popolnoma prepričalo v resničnost poslanstva določenega poslanika, a ga kljub temu ni sprejelo? Z vsemi silami so se borili proti njimi, jih obtoževali laganja, v skrajnih primerih pa so jih tudi ubijali. Kako je bilo mogoče, da so bili prepričani, da so običaji in verovanje njihovih prednikov čista zabloda, katera jim otežuje življenje in jih postopoma uničuje, vendar so kljub temu uporno in neomajno ostali dosledni v prakticiranju teh zablod ne glede na katastrofalne posledice? Tisti, ki se čudi temu fenomenu, naj malo razmisli o stanju, v katerem se trenutno nahaja večina ljudi na svetu, pa bo opazil, da danes situacija ni nič drugačna niti boljša. O človekovem upornem zavračanju resnice in vztrajanju v prakticiranju slabih navad in grdih običajev ne glede na posledice lahko razmislimo preko praktičnih primerov.

PUSTITE ME, DA SE V MIRU UNIČIM!

Zamislimo si človeka, pred katerim stoji steklenička strupa. V primeru, da ga spije, obstaja realna možnost, da ga bo strup čez določen čas ubil ali pa bo v veliki meri uničil njegovo zdravje, ter mu povzročil velike probleme in težave, česar se on popolnoma zaveda. Pridemo k temu človeku z namenom, da to stvar odstranimo in ga na ta način zaščitimo od zla, katero mu preti ob zaužitju tega strupa, ampak nas on najprej verbalno, zatem pa tudi fizično napade, saj za vsako ceno hoče spiti svoj strup. Takšen scenarij doživljamo vsakodnevno, vendar v malo drugačni obliki. Ali obstaja nekdo na svetu, ki ni prepričan v škodljivost alkohola in tobaka? Tega dejstva ne bo porekel nihče, kdor je objektiven in vsaj površno pozna osnovne podatke o tema dvema zlima, katera pustošita po svetu. Poskusimo si zamisliti, da bi se neka od ekonomsko razvitih (in moralno slabih) držav odločila prekiniti proizvodnjo in prodajo alkoholnih in tobačnih izdelkov, ter uvedla stroge kazni za njihovo uporabljanje. Verjetno bi nastal kaos, ki bi bil danes mnogo večji, kakor v času prohibicije (prepovedi alkohola) v ZDA v tridesetih ali pa v Rusiji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Besne množice ljubiteljev cigaretnega dima in »dobre kapljice« bi požigale avtomobile, razbijale izložbe, energično zahtevale zamenjavo vlade in ukinitev »diskriminacijskega« zakona. Borili bi se z vsemi zakonitimi in nezakonitimi sredstvi, da bi se jim omogočil svoboden dostop do strupa imenovanega tobak ali alkohol, kajti po njihovem mnenju nima nihče pravice prepovedati, da si počasi, ampak zanesljivo uničujejo edino življenje, katerega imajo.

S KREDITI DO BANKROTA ALI SAMOMORA

Glede na to, da se večina ljudi ni pripravljena odreči odvratnostim, kakor sta tobak in alkohol, kljub temu, da so prepričani v njuno pogubnost za življenje in zdravje, kako potem pričakovati, da se bodo odrekli tistim grehom, v katerih vsaj na prvi pogled ne vidijo nič slabega za njihovo fizično in mentalno zdravje?! Vzemimo za primer obrestna posojila (kredite). Ona so v življenju večine ljudi postala pravilo. Vsi finančni problemi v življenju se v trenutku in brez razmišljanja rešujejo z dviganjem »ugodnih« bančnih posojil z določenimi obrestnimi stopnjami. Gledano iz perspektive ljudi, ki ne poznajo ali pa se ne ozirajo na Islam in islamske predpise o obrestih in obrestnem poslovanju, bi do neke mere mogoče še lahko razumeli dvigovanje posojil, s katerimi ti ljudje rešujejo svoja stanovanjska vprašanja. Ampak dolgoročno obrestno posojilo zaradi nakupa dragega avtomobila, organizacije glamurozne poroke, nakupa prazničnih daril, odhoda na letni dopust ali pa zaradi nepozabnega poročnega potovanja lahko dvignejo samo osebe, katere niso spoznale potuhnjenosti bankirskih trikov ali pa se ne brigajo zase in svojo prihodnost. Prepuščajo se trenutnemu finančnemu udobju, katerega preko kreditov ali kreditnih kartic nudijo banke ali registrirane sposojevalnice. Na ta način je veliko število ljudi polagoma, vendar z gotovostjo, potonilo v dolgove, katerih niti pod najboljšimi mogočimi pogoji ne zmorejo odplačati. Mnogi, še posebno na zahodu, so dolga leta živeli visoko nad svojim nivojem, saj so porabljali veliko več, kakor so zaslužili. Ob vsakem pomanjkanju denarja rešitve niso iskali v skromnosti in potrpežljivosti, ampak v bankomatih na vogalu ulice. Vendar takšen sistem življenja ni mogel trajati dolgo. Trenutna ekonomska kriza nam o vsem tem odgovarja na najboljši možni način. Preko noči se, kakor hiše iz kart, rušijo in propadajo velike svetovne korporacije in podjetja, države znane po svoji ekonomski moči in stabilnosti so dodobra pretresene, nekatere pa že klečijo na kolenih, čakajoč na svoj totalni kolaps. Prebivalci dovčerajšnjih ekonomsko močnih držav naenkrat ostajajo brez dela in stalnih prihodkov, obresti za posojila in dolgove pa se jim še naprej redno obračunavajo. Sodobni zahodni človek je naenkrat izgubil tla pod nogami. Ne samo, da je ostal brez materialnih prejemkov, na katerih je bil navajen, ampak je končno dojel, da niti tisto, za kar je mislil, da je njegova zasebna lastnina, ni njegovo. Ker ne zmore redno odplačevati obresti, za neke že davno vzdignjena in pogosto neumno porabljena posojila, so banke začele izvrševati postavke iz posojilne pogodbe, katero je posojilojemalec brezskrbno podpisal in v kateri se jasno navaja, da bo banka v primeru prenehanja vračanja posojila izvršila konfiskacijo (delna ali celotna zaplemba premoženja brez odškodnine), katera je dogovorjena s hipotekarnim dogovorom. Tako so milijoni, do včeraj premožni ljudje, na hitro ostali brez vsega, kar so imeli, in postali brezdomci. Najbolj alarmantno je v »obljubljeni deželi« Ameriki, kjer so na ulicah in v parkih nastala številna šotorska naselja, v katerih so zatočišče našli novopečeni, post-recesijski brezdomci, med katerimi je veliko število visoko izobraženih ljudi. Nekateri se na žalost ne morejo pomiriti ob takih drastičnih spremembah v svojem življenju in se v naletih obupa ter razočaranosti odločijo storiti samomor kot edini logičen izhod. Nekateri gredo še dlje in se odločijo za likvidacijo, ne samo sebe, ampak tudi vseh članov družine, kakor je to storil Američan Irvine Lupo, ko je zaradi izgubljene službe v bolnici ubil svojo soprogo in pet otrok, nato pa presodil še sebi. Tako obnašanje v popolnosti odraža bistvo materializma, ki se lahko smatra kot neke vrste religija. Njeni oboževalci, kakor da po finančnem bankrotu, govorijo: »Izginila je materija, izginilo je božanstvo, katerega smo oboževali! Nič več nima smisla! Samouničenje je edina rešitev…«

IZOGNIMO SE GREHU, IZOGNIMO SE OGNJU

Muslimani, kateri so se dosledno držali nedvoumnih in jasnih kur`anskih ter sunnetskih tekstov, šeriatskih predpisov in se zaradi Allaha izogibali vseh prepovedanih stvari, javnih in tajnih, so se rešili že marsikaterih težav in ponižanj. Ni jim treba eksperimentirati z določenimi slabimi trendi in razširjenimi odvratnimi navadami (katere je šerijat strogo obsodil), da bi po preizkušanju teh stvari dojeli, da je nekaj slabo ali pa celo pogubno za njih. Iskreni vernik niti malo ne sumi, da je vse tisto, kar mu je Allah strogo in jasno prepovedal, definitivno slabo za njega, pa tudi če ne razume modrosti določene prepovedi. Tako se bo Musliman obrestim maksimalno izogibal prvenstveno, zato ker se one po islamskem učenju štejejo med največje grehe. Na svetovno ekonomsko krizo bo gledal kot na neke vrste Allahovo kazen in opomin tistim, ki se na kakršenkoli način ukvarjajo z obrestmi, saj jim je Allah napovedal vojno:

»O, verniki! Boga se bojte in odrecite se ostanku obresti, če ste pravi verniki! Če ne storite tako, vam Allah in Njegov Poslanec napovedujeta vojno! Če pa se skesate, vam bo ostala glavnica vašega imetja. Nikogar ne boste oškodovali, in tudi sami ne boste oškodovani« (2. sura, ajet 278-279)

Svetovni ekonomski sistem, ki je v osnovi zasnovan na obrestnih posojilih in prefinjenemu odvzemanju tuje lastnine, bo zanesljivo nekega dne doživel svoj polom. Mogoče je globalna kriza, kateri smo trenutno priča, začetek tega propadanja, saj tisti, ki je v vojni z Allahom, mora priti poražen. Četudi danes Poslanika (Muhammeda), s.a.w.s., ni več med nami, so ostali islamski učenjaki, za katere je Poslanik, s.a.w.s., rekel, da so nasledniki poslanikov. Oni nas bodo s svojim znanjem in iskrenostjo odvračali od grdih del, ter nas usmerili na dobra. Poleg vsega tega bodo Muslimani vseeno sledili svoje strasti in zahteve in brezglavo rinili k temu, kar jih uničuje, prav tako, kakor je to slikovito opisal Muhammed, s.a.w.s., v verodostojnem hadisu:

»Primer mene in vas je kakor primer človeka, kateri je podložil ogenj in ko je njegova svetloba obsijala prostor okrog njega, so metulji in ostali insekti začeli padati vanj (v ogenj). Ta človek jim to poskuša preprečiti, ampak mu to ne uspeva z roko. Takšen je primer mene in vas. Jaz vas držim za vaš pas in poskušam preprečiti, da ne padete v ogenj, in govorim: Bežite od ognja, bežite od ognja…, ampak me vi premagujete in brezglavo rinete v ogenj.« (Buhari, št. 3426, 6483. Muslim, št. 2284, od Ebu Hurejre, r.a.)

Prosimo Milostnega, da mi ne bomo od njih. Amin.

Prevod: Abdullah Vavpetič