Odnos, ki bi ga moral vsak Musliman imeti, do filozofije ("islamske filozofije")

Ilmu-l-kelam je drugo ime za filozofijo in teološko retoriko. Privrženci ilmu-l-kelama so bili močno kritizirani s strani selefa (pravovernih prednikov).

»Reci: "Mar naj se – razen Allahu – klanjamo tistim, ki nam nikakor ne morejo koristiti in ne morejo odvrniti škode od nas, in se vrnemo na staro pot – Allah nas je že napotil. Mar naj bomo kakor človek, ki so ga zavedli šejtani, da ničesar ne ve. Kogar tovariši vabijo na Pravo pot: 'Pojdi z nami!''' Reci: 'Allahova pot je edina prava in zaukazano nam je, naj poslušamo Gospodarja svetov.''« (sura El-Enam; ajet 71)

»Če kdo hoče drugo vero namesto Islama, je On ne bo sprejel! Na onem svetu bo nesrečen.« (sura Ali-Imran; ajet 85)

Od tistega momenta, ko se je v delih islamskih pisateljev začelo pojavljati razpravljanje iz oblasti ilmu-l-kelama, je prišlo do mešanja bistrine islama s tistim, kar mu ne pripada. Kelime-i-šehadet in njegov pomen se je začel potiskati v ozadje.

Muslimani bi se morali v vsakem obdobju in okolici posvetiti pravilnemu razumevanju kelime-i-šehadeta in ga kot takšnega prenašati ostalim, namesto da so okrog njega razvili suhoparno teoretiziranje, katero nima nič skupnega z realnostjo, niti resničnim dojemanjem islama. To bi bilo bolje ter koristnejše za navadne ljudi in s tem bi bili bližje temu, kar je Allah želel, da dosežemo. Če bi se muslimani odločno, s stisnjenimi zobmi, pridrževali besed Allahovega Poslanika, s.a.w.s.: »Zapuščam vas v brezhibni, kakor dan čisti, veri, s katere lahko zaide samo propadli nesrečnik.« potem nikomur z zahoda, niti z vzhoda nikoli ne bi padlo na pamet, da poseže za našimi svetinjami, niti bi se sami zapletli v zanke slepega sledenja za ateizmom in poganskimi idejami, čeprav nas z njimi zasipavajo z vzhoda in zahoda.

Dokler so prvi muslimani sledili samo Kur'anu in sunnetu, so predstavljali svojevrstno generacijo, kakršna se ni nikoli pojavila, niti prej, niti kasneje. Ta prva generacija, katera je bila ponosna na svojo pripadnost čisti veri, je osvojila svet, pregnala temo kufra (nevere) in širka (politeizem) ter ponesla slavo islama od Kitajske na vzhodu do Francije na zahodu.

Poudariti je treba, da Kur'an in sunnet zelo enostavno in jasno učita o islamskem verovanju (akidi), medtem ko je to učenje s pojavom ilmu-l-kelama kriminalno zapleteno. Na ta način lahko vidimo razliko med čistočo božanskega izvora islamskega verovanja in zablodami ilmu-l-kelama.

Prve generacije tega ummeta (muslimanske nacije), so dobro vedele, da je Allahova Knjiga zbirka pravilnih usmeritev in predpisov, a ne učbenik praznega teoretiziranja, katero nima nikakršne veze z realnostjo. Te prve generacije so vedele in globoko verjele, da Vzvišeni Allah, kot naš Stvarnik, najbolje ve, kaj je človeku in njegovi duši najpotrebnejše, zato je preko Svojega Poslanika, s.a.w.s., objavil Knjigo, kot svetlobo in izvor vsakega dobrega na eni strani in opozoritev na to, kaj bi ga lahko zavedlo s Prave poti, na drugi strani.

»Pri Soncu in njegovi svetlobi, pri Mesecu, njegovem spremljevalcu, pri dnevu, ko razsvetli Zemljo, in pri noči, ko jo zatemni! Pri nebu in pri Njem, ki ga je postavil, pri Zemlji in pri Njem, ki jo je zravnal, pri duši in pri Njem, ki jo je ustvaril in jo spoznal s potjo dobrega in s potjo zla; uspel bo le, kdor jo bo očistil, pogubljen pa bo, kdor jo zapelje na stranpot!« (sura Eš-Šems; ajet 1-10)

Če malo bolje prelistamo po zgodovini islama in poskušamo najti začetke izkrivljanja islamskega učenja, jih bomo našli v obdobju emevijske dinastije, v obdobju Abasidov pa so po prevajanjih grških, indijskih in perzijskih del v arabščino dosegla vrhunec. To se obenem poklapa z ekspanzijo islamskih osvajanj in masovnega pristopanja k islamu. Vsekakor je med novimi spreobrnjenci bilo tudi takšnih, kateri so sprejeli islam samo navidezno, ali pa so v sebi prikrivali dvoličnost in heretična učenja, katera so nasledili od drugih religij.

Vse to je pripeljalo do rezultata, da se ni vodilo računa in ni delalo razlik med tem, kaj je dobrega in kaj ni dobrega v teh tujih znanostih.

V tem obdobju se večina ljudi ni zadovoljila z materialnim razkošjem in blagostanjem pa se je vse to počasi prenašalo tudi na polje duhovnosti. Vse več se je čutil vpliv grške, poganske kulture in duhovne zapuščine pod imenom filozofija, katera je s svojim skrivnostnim poudarkom, igro besed in pomenov mnogim vzbudila pozornost in izzvala občudovanje. Posledica je bila, da se je islamskemu učenju nadela čudna maska. Čudna po vsebini kakor tudi po načinu razumevanja in predstavitve.

Razloge za to je treba iskati v tem, da med islamskem učenju o Bogu in majhnimi ter zmedenimi poskusi razmišljanja človeka - pod skupnim imenom filozofija - leži nepomirljivo stališče. Dobro bi bilo, da se vprašamo, v čem leži skrivnost poskusov, da se uskladi filozofija človekovega razmišljanja, torej neznanja, katero je nastajalo in se razvilo v središču poganstva in neverstva, z učenjem islama, ki temelji na čistem božanskem izvoru.

Ali je to rezultat slepega sledenja za drugimi in tek za tistim, kar je človeško?

Ali je to rezultat odpovedovanja od borbe na Allahovi, s.w.t., poti in širjenju islama po celem svetu?

Ali je to rezultat zapravljanja pameti in nadmodrovanja nasprotnikov, sprejemajoč njihov način polemiziranja?

Ali je to mogoče podla igra sovražnikov islama v njihovem poskusu, da tudi na tak način umažejo čistočo njegovega učenja, podtikajoč madeže, kateri so mu v njegovi osnovi tuji?

Zdi se, da so vsi navedeni razlogi, vsak na svojem polju, v tem odigrali določeno vlogo. Podroben pogled nam pokaže, da se zvijačnost sovražnikov islama ujema s stremljenjem nekaterih muslimanov, posebno posameznih vladarjev iz obdobja Abasidov, kakor je bil el-Me'mun in podobni njemu. Tako se je zgodilo, da so bile številne grške knjige s sofističnim učenjem prevedene v arabščino.

To potrjuje dejstvo, da je el-Me'mun osebno od krščanskega vladarja Sicilije zahteval, naj mu pošlje knjige s filozofsko vsebino iz bogate sicilijanske knjižnice. Sicilijanski vladar je sprva okleval, ali naj mu jih pošlje pa je z namenom, da se posvetuje glede tega, okrog sebe zbral najuglednejše ljudi. Vrhovni metropolit mu je svetoval: »Pošlji mu jih! Niti eden narod ni sprejel te vrste znanja, pa da se ni pokvaril.« Vladar ga je poslušal in storil po njegovem nasvetu. Me'mun je zatem najel Hunejna ibn Ishaka, izjemno zgovornega in mladega človeka, ter mu ukazal, naj mu prevede čim več knjig grških filozofov iz grščine v arabščino, kar je mladenič tudi naredil.

Kako je imel prav tisti prej omenjeni sicilijanski metropolit, ko je rekel, da so takšne vrste knjig pokvarile vsak narod, kateri jih je sprejel. Kaj misliš od kod so prihajala trpljenja in preganjanja imama Ahmeda ibn Hanbela, zato ker se je zoperstavil trditvam o nastanku Kur'ana? Kaj misliš, odkod je prihajalo preganjanje in mučenje častnih učenjakov, sledilcev zdrave tradicije (sunneta), in zakaj so se v času el-Me'muna in nekaterih drugih novotarijam na široko odpirala vrata? Od nikjer drugje kakor iz prevodov poganskih filozofskih del in njihovega mešanja z islamskim učenjem, kar je povzročilo nastanek tako imenovane »islamske filozofije«.

Če imamo na umu, da je bila večina prevajalcev iz vrst kristjanov in da so oni v svoje prevode zagotovo vključevali tudi nekatera svoja dojemanja in ideje, v katere so verovali, se logično postavlja vprašanje: Kako verjeti kristjanu, ki verjame v trojstvo in prevaja knjige muslimanom, da se iz njih učijo in poučujejo svoje otroke? Kako verjeti v to, da so te knjige prinesle več koristi kakor škode?

Zaradi boljšega spoznavanja razlike v načinu učenja islama, kakor ga predstavljata Kur'an in sunnet na eni strani in ilmu-l-kelam na drugi strani, je v nadaljevanju navedenih nekoliko primerov, ne v smislu primerjanja, saj se v bistvu ne moreta primerjati, ampak v smislu opozorila in opominjanja:

1. RAZLIKA V IZVORU

Izvor kur'anskega učenja (verovanja) je Allah, Gospodar vseh svetov, a izvor ilmu-l-kelama je omejen človeški razum.

2. RAZLIKA V NAČINU PREDSTAVITVE

Ilmu-l-kelam ima cilj, da dokaže edinstvenost Stvarnika in da On nima družabnika. Učenjaki ilmu-l-kelama mislijo, da je to smisel kelime-i-šehadeta. Ilmu-l-kelam se trudi, da dokaže, da je smisel kelime-i-šehadeta spoznanje, medtem ko kur'ansko poučevanje poleg spoznanja v prvi plan postavlja akcijo, s čemer se spoznanje pretvori v potisno moč delovanja v svetu realnosti in v mobiliziranje vseh sposobnosti človeka (duhovnih in fizičnih) po planu, katerega mu je predpisal Gospodar vseh svetov. Človeštvo bo šele takrat na poti svojega Gospodarja in živelo v skladu s tem, kar mu je ukazal Vzvišeni Allah.

Ko bo Vzvišeni Allah oživil ljudi na Sodnem dnevu, jih ne bo spraševal o znanostih vezanih za čutila, logiko, naravnih znanostih ali zakonih vzroka in posledice, ampak jih bo vprašal, ali so se odzvali poslanikom ali ne.

»...Vsakič ko bo vržena skupina ljudi v ogenj, jih bodo peklenski stražarji vprašali: ''Ali vas nihče ni prišel opomnit?'' ''Prišel je in opominjal nas je,'' bodo odgovorili, ''toda mi smo mu oporekali in govorili: ''Allah ni ničesar razodel, v hudi zmoti ste!'' Rekli bodo še: ''Če bi bili poslušali in razmišljali, bi ne bili med prebivalci pekla sredi ognja!'' In priznali bodo svoje grehe. O, daleč naj bodo prebivalci plamtečega ognja!« (sura El-Mulk; ajet 8-11)

Verovanje v enega Stvarnika, kar ima za cilj dokazati ilmu-l-kelam, ni bilo dovolj, da prepreči Allahovemu Poslaniku, s.a.w.s., da se ne bi boril proti mnogobožcem, kakor pravi Vzvišeni Allah:

»Če pa bi jih vprašal: ''Kdo je ustvaril nebesa in zemljo,'' bi zagotovo rekli: ''Allah!'' Ti pa reci: ''Hvaljen bodi, Allah!' Večina med njimi pa je nevednih.« (sura Lukman; ajet 25)

3. RAZLIKA V INTENZIVNOSTI PUŠČENEGA VTISA

Prirojeno verovanje samo po sebi pušča čvrsto prepričanje in pušča močan vtis, nasproti filozofiji in ilmu-l-kelama, ki včasih odprto govori o neznanju svojih nosilcev. Sokrat, eden izmed najbolj znanih antičnih filozofov, je zase brez zadržka rekel: »Vem, da nič ne vem.«

4. RAZLIKA V DOSTOPNOSTI

Od Boga dano verovanje se k človeku obrača s posebnim stilom. Odlikuje se z direktnim kontaktom, enostavnostjo v izražanju, jasnostjo v opisu in globokim pomenom. Vse te stvari verovanje naredijo lahko in dostopno vsem slojem človeštva. Nasproti je filozofija in ilmu-l-kelam z zapletenimi izrazi, kateri dvom prekrivajo s še večjim dvomom, zmedenostjo in izgubljenostjo.

Dovolj nam je samo en pogled na življenje Allahovega Poslanika, s.a.w.s., da opazimo, kako je ashabe učil verovanju in na kako enostaven način jih je vzgajal. To je dovoljšen dokaz za tiste, ki v spoznavanju vere zaobidejo pot Kur'ana in sunneta in sledijo krive poti, katere ne peljejo na Allahovo pot.

El-'Ameš preko Ebu Vaila od Ibn Mes'uda, r.a., prenaša, da je rekel: »Kadar bi se nekdo od nas naučil na pamet deset ajetov, ne bi šel naprej, dokler ne bi razumel njihovih pomenov in praktično začel postopati po njih.«

Torej, prva in najboljša generacija tega ummeta se je v učenju, kako je treba verovati in živeti, zadovoljila s Kur'anom in sunnetom Allahovega Poslanika, s.a.w.s. Odstopanje od te prakse se je začelo pojavljati mnogo kasneje kot rezultat prave poplave prevodov in navdušenostjo nad grško filozofijo in kulturo ter z vsem, kar ona v sebi nosi. Tisti, ki so naročevali prevode teh del, bi morali biti bolj prisebni in razmišljati, katera dela naj se prevajajo. V tem primeru bi bili prevodi omejeni na naravne znanosti: geometrijo, medicino, kemijo in ostale splošno-koristne discipline, s tem, da bi bile ob prevajanju prilagojene duhu islamskega učenja. Napaka je bila v tem, da so bile brez izjem prevedene vse discipline, med njimi tudi mitologija ter Aristotelovo in Platonovo učenje o Bogu; (pa ne samo njuno, ampak tudi druge vrste učenja od ostalih filozofov). To je bila zares usodna napaka tistih, ki so o tem odločali. Če ni napaka, kaj pa je potem? Kako si drugače lahko razložimo neustavljivo žejo po uvozu poganskih idej in angažiranje židov in kristjanov za to delo.

Prav je imel eden izmed največjih učenjakov tega ummeta, Abdullah ibn Abbas, r.a., ko je rekel: »Ali vam znanje, s katerim vas je počastil Allah dopušča, da jih (tj. žide in kristjane) sprašujete za karkoli? Zagotovo vam ne dopušča. Pri Allahu, ne vidimo, da vas kdor koli od njih sprašuje v povezavi s tem, kar je vam objavljeno.«

Ampak iz milosti do svojih sužnjev je Vzvišeni Allah zagotovil obstanek te vere, predvsem preko učenih ljudi, kateri so bili in bodo v vsakem obdobju in na vsakem območju. Oni bodo pozivali v Allahovo čisto vero, se za njo borili in islamskemu ummetu odpirali oči, pokazajoč mu na tisto, v čem je pretiraval in v čem je popustil.

»S svojimi usti hočejo utrniti Allahovo luč, toda On želi narediti Svojo luč vidno, čeprav to ni po volji nevernikom.« (sura Et-Tevba; ajet 32)

Zato so, kadar so videli, kako ta nevarna bolezen pritiska na muslimane in od znotraj razjeda njihova dojemanja in prepričanja, dvignili svoj glas in se spustili v boj proti temu zlu, častno izvršujoč svojo dolžnost.

Tako je spoštovani imam Šafija javno govoril: »Moja sodba do učenjakov ilmu-l-kelama je, da se s palicam in kamenjem izženejo in popeljejo preko vseh plemen, in da se jih povsod pričaka z besedami: ''To je kazen za tiste, kateri pustijo Kur'an in sunnet, a sprejmejo ilmu-l-kelam.''«

Ebu Jusuf, učenec Ebu Hanife, je imel običaj reči: »Poznavanje ilmu-l-kelama je neznanje, a nepoznavanje je znanje.«

Ibn el-Dževzi pravi: »Dvom v znanju in verovanju v osnovi prihaja iz filozofije. Veliko islamskih učenjakov se ni zadovoljilo s tistim, s čimer se je zadovoljil Allahov Poslanik, s.a.w.s., preučevanjem Kur'ana in sunneta, pa so zagrizli v filozofska učenja in ilmu-l-kelam, nato pa so skrenili s Prave poti in izkrivili verovanje.«

Šejhul islam Ibn Tejmijje pravi: »Privrženci ilmu-l-kelama se ne pridržujejo Kur'ana in sunneta in so jih zaradi tega obsojali resnični poznavalci vere iz prejšnjih generacij. Oni nikoli niso dosegli popolnosti v verovanju, niti predanosti borbi na Allahovi poti, ampak so se spuščali v razprave z neverniki in privrženci novotarij, kateri so še bolj skrenili s Prave poti in Poslanikovega, s.a.w.s., sunneta.«

Na koncu so navedene, kot lekcija in nasvet, besede enega od tistih, ki se je spustil v to razburkano morje, a nato iskal pomoč za rešitev iz tega. Beseda je o Ubejju 'Abdullahu Muhammedu ibn Omerju er-Raziju, ki je rekel: »Dolgo časa sem se ukvarjal z ilmu-l-kelamom in filozofskimi smermi in nikjer nisem našel zdravila za bolezen, niti čistega požirka vode, da bi potešil žejo. Po vsem tem sem opazil, da ni pravilnejše poti od Kur'ana… Kdor prestane to, kar sem jaz prestal, bo prišel do istega zaključka, do kakršnega sem prišel jaz.«

Po stoletjih dolgega tavanja bi bilo za islamski ummet najbolje, da se vrne k Allahovi Knjigi, Kur'anu, in sunnetu Njegovega Poslanika, s.a.w.s., da dobro razmisli o njunem pomenu in dela po njunih predpisih. V tem bo našel srečo, uspeh, rešitev in mirnost v srcu, kakor pravi Vzvišeni Allah:

»…srca se resnično umirijo ob omembi Allaha!« (sura Er-Ra'd; ajet 28)

Prevedel: Abdullah Vavpetič

Iz knjige: El-wela' we-l-bera' fil-Islam, dr. Se'id el-Kahtani