ISLAM IN SPOLNO OMEJEVANJE

Zahodni psihologi religijo obtožujejo, da omejuje človekovo življenjsko energijo in siromaši njegovo življenje, kar je posledica občutka krivde, ki muči vernike. Ti psihologi pogosto govorijo: »Ali nas hočete vrniti k religiji? Ali hočete omejiti naše emocije, katere smo mi, naprednjaki, enkrat že osvobodili? Ali hočete greniti življenja mladih tako, da jih neprestano opominjate na tisto, kar je dobro, in na tisto, kar ni?«

Naj o svoji religiji govorijo, kar hočejo. Na tem mestu to sploh ni pomembno, saj mi tega ne raziskujemo s stališča religije na splošno. Mi raziskujemo Islam.

Preden raziščemo, ali Islam omejuje življenjsko energijo, moramo definirati besedo omejevanje, ki je pri ''kulturnih'' in pol-izobraženih ljudeh napačno razumljena in uporabljena.

Omejevanje ni rezultat zadrževanja nagonskih aktov. To ni rezultat verovanja, da je nagonski akt nizek. V tem smislu omejevanje postane podzavesten občutek, ki ne more biti ozdravljen z delanjem nagonskega akta. Človek, ki stori nagonski akt in pri tem verjame, da dela ponižujoče in umazano dejanje, je človek, ki trpi zaradi obvladovanja, čeprav lahko takšne akte vrši tudi do dvajsetkrat na dan. Vsakič, ko dela neko takšno stvar, v njegovi psihi nastane konflikt med tistim, kar dela, in tistim, kar bi moral delati. To je boj med zavestnim in podzavestnim, ki povzroča kompleks in psihološki nemir.

Te definicije omejevanja si ni izmislil avtor teh vrstic. To definicijo je dal Freud, ki je največji del svojega življenja porabil za kritiziranje religije, ki po njegovem mnenju omejuje človeške aktivnosti. V svoji knjigi ''Drei Abhandlungen zur Sexualtheorie’’ Freud pravi, da je »potrebno narediti razliko med podzavestnim omejevanjem in omejevanjem izvrševanja nagonskih aktov, ki je samo začasna preložitev akta.«

Ker smo razjasnili, da je omejevanje sinonim za občutek, da je nagonski akt umazan, lahko nadaljujemo z razpravo o omejevanju v Islamu.

Glede priznavanja naravnih motivov pri ljudeh ni nobena religija tako odprta kakor Islam, ki jih smatra za čiste in zdrave. V Kur'anu piše:

»Ljudem se zdi lepo le tisto, po čemer hrepenijo: žene, sinovi, kupi zlata in srebra, divji konji, živina in posevki. To so blagoslovi življenja na tem svetu, a najlepše se je vrniti k Allahu.« (3:14)

V tem ajetu se navajajo tuzemski užitki ljudi in jih v njihovih očeh prikazuje kot nekaj, kar si lahko zaželijo, vendar ne kot končni cilj njihovih želja.

Res je, da Islam ljudem ne dopušča popuščanja takim željam ali pa da dominirajo nad človekom oziroma ga zasužnjijo. Če človek postane suženj teh strasti, potem življenje krene v napačno smer. Človeštvo teži k razvoju in napredovanju, teh ciljev pa ne bo doseglo, dokler mu gospodarijo strasti, ki izčrpajo celotno energijo in vodijo k animalizmu.

Islam ljudem ne dopušča spuščanja na stopnjo živali, vendar obstaja velika razlika med tem in omejevanjem, po katerem naj bi bile takšne strasti same po sebi umazane in ki sili ljudi v zadrževanje takšnih občutkov ''v imenu čistosti in vzvišenosti''.

Pri obravnavanju človeške duše Islam pozna vse naravne emocije, vendar dovoljuje samo razumno vršenje takšnih nagonskih aktov; torej brez povzročanja škode posamezniku ali skupnosti. Posameznik, ki je pretirano obremenjen s strastmi, iztroši svojo življenjsko energijo. Poleg tega oseba, katero so zasužnjile neobvladljive strasti, ne bo sposobna za druge aktivnosti. Vsi njeni napori bodo posvečeni zadovoljevanju lastnih poželenj.

Tudi skupnost trpi zaradi izčrpanosti življenjskih potencialov svojih članov, ki so se usmerili v to smer, namesto da bi svojo energijo izkoriščali v raznovrstne koristne namene po napotitvi Stvarnika. To vodi k zanemarjanju mnogih pomembnih nalog v skupnosti. Tako prihaja do uničevanja družin in dezintegracije družbe.

Ob določenih omejitvah, ki preprečujejo škodovanje samemu sebi, drugim ljudem, lastni družini in družbi, Islam človeku dovoljuje polno uživanje življenjskih zadovoljstev. V Kur'anu piše:

»Reci: ''Kdo je prepovedal Allahove okrasje, ki ga je On ustvaril za Svoje služabnike…« (7:32)

V drugem ajetu Kur'an pravi:

»…Jejte in pijte, a ne pretiravajte…« (7:31)

Islam spolni instinkt priznava tako odprto, da je sam Muhammed, s.a.w.s., jasno rekel: »Od zadovoljstev na zemlji sta mi dragi dišava in žena; a uživanje za moje oči je molitev.«

Seksualni nagon, ki je del človekove narave, je vzdignjen na stopnjo najlepših dišav na zemlji, takoj zatem pa se omenja molitev, ki je najboljše sredstvo, da se človek približa Bogu.

V neki situaciji je Muhammed, s.a.w.s., rekel: »Človek je nagrajen za spolno življenje s svojo ženo.« Ko je eden od začudenih poslušalcev vprašal Božjega Poslanca, s.a.w.s.: »Ali je človek nagrajen za zadovoljevanje svojih strasti?« Muhammed, s.a.w.s., je odgovoril: »Mar ne vidiš, če bi človek to delal na nedovoljen način, da bi storil greh? Zato, če on to vrši na zakonit in dopuščen način, bo nagrajen!«

Zato omejevanje seksualnih strasti nikoli ne more biti sproženo pod vplivom Islama. Če mladi ljudje čutijo seksualno potrebo, ni v tem nič grdega oziroma grešnega in na seksualni nagon ne smejo gledati kot na nekaj umazanega oziroma odvratnega.

Tisto, kar v tem pogledu Islam zahteva od mladih, je, da kontrolirajo svoje strasti, tj. da jih preložijo do določenega časa. Po Freudu prelaganje tega akta ne pomeni njegove zadušitve. Začasna preložitev izvrševanja seksualnih aktivnosti ne obremenjuje človekovega živčnega sistema, niti ne pripelje do ustvarjanja kompleksa in psihološke neuravnoteženosti.

Poziv v kontroliranje strasti ni samovoljna odločitev, katere namen bi bil, da ljudi prikrajša življenjskih zadovoljstev, saj sama zgodovina priča, da noben narod ni bil v stanju zagotoviti svoje popolne suverenosti, če ni mogel kontrolirati svojih emocij in se zavestno vzdržati od nekaterih dovoljenih zadovoljstev. Po drugi strani se noben narod ni mogel upreti okupatorju, vse dokler njegovi ljudje niso bili usposobljeni, da vzdržijo težave, in dokler niso bili pripravljeni, da za določen čas preložijo zadovoljevanje svojih želja.

V tem je tudi modrost posta v Islamu. Nekateri razvratneži, ko govorijo o postu, pravijo: »Kakšen je to nesmisel, katerega cilj je mučenje telesa po poti stradanja, žeje in odrekanja od človekovega zadovoljstva, katerega želi imeti? Kaj je bistvo tega? Zakaj se pokoravati samovoljnim ukazom, ki niso motivirani z modrostjo in razumnim ciljem?«

Takšnim razvratnežem bi bilo potrebno odgovoriti: »Kakšen je to človek, ki ni v stanju obvladati samega sebe? Kako takšen človek lahko pomaga človeštvu, če se za vsaj nekaj časa ne more vzdržati od zadovoljevanja svojih želja?«

Komunistična propaganda, ki se je posmehovala instituciji posta in drugim prepovedim, je svoje uspešno zoperstavljanje nacistom v Stalingradu pojasnjevala z usposobljenostjo vojakov, ki so prenašali največje težave in mučenja, tako telesna kot duševna. Čudno in nerazumljivo je, kako so komunisti odobravali samoobvladovanje, ko je prihajalo s strani države, tj. oblasti, ki lahko neposredno kaznuje, a vzklikali proti istemu samoobvladovanju, katerega človek ukaže samemu sebi, postopajoč po ukazih Boga, Stvarnika države in vseh živih bitij.

Pogosto se govori, da religija greni življenja tistih, ki sledijo njene napotke, in da povzroča, da v njih prebiva občutek greha. Vendar se to ne more povezati z Islamom, ki odpuščanje omenja precej večkrat kot kaznovanje.

Po Islamu greh ni nekaj, kar vedno spremlja človeka, niti neskončni mrak vsajen v samo človekovo življenje. Ademov (Adamov), a.s., prvi greh na začetku človeštva ni zahteval nikakršnega nadaljnjega očiščevanja:

»Adem je prejel besede svojega Gospodarja in Ta mu je odpustil; On resnično sprejema kesanje, On je milosten.« (2:37)

Ademovo, a.s., kesanje je bilo enostavno in brez kakršnihkoli formalnosti.

Podobno, kakor njihov oče, tudi Ademovi, a.s., otroci niso bili prikrajšani Božje milosti, ko so storili greh. Bog ve za njihove zmožnosti in On jih ne obremenjuje s tistim, česar ne morejo prenesti:

»Allah nikogar ne obremeni prek njegovih zmožnosti…« (2:286)

Muhammed, s.a.w.s., pravi: »Vsi Ademovi otroci so grešniki, ampak najboljši od grešnikov so tisti, ki se skesajo.«

Kur'anske besede, ki govorijo o Božji milosti, odpuščanju in kesanju, so številne, mi pa se bomo zadovoljili s sledečimi:

»Potrudite se, da si boste zaslužili Gospodarjevo odpuščanje in Raj, prostran kot nebesa in Zemlja; pripravljen je za tiste, ki se Allaha bojijo, za tiste, ki v bogastvu in v revščini delijo miloščino, ki obvladujejo jezo in odpuščajo ljudem – Allah resnično ljubi dobrodelnike – in tiste, ki se po storjenem grehu spomnijo Allaha in prosijo za odpuščanje – kdo bo odpustil grehe, če ne Allah? – in ne vztrajajo namerno v grehu. Njim pripada nagrada: Gospodarjevo odpuščanje in rajski vrtovi z rekami, v katerih bodo ostali za večno. O, čudovita nagrada za vse, ki bodo tako ravnali! (3:133-136)

Božja milost je neomejena! On ne samo, da sprejema kesanje, ampak tudi odpušča grehe in tiste, ki so se pokesali, vzdiguje na stopnjo pravičnih.

Ali glede na takšno milost lahko obstaja najmanjši dvom v Božje odpuščanje? Kako bi Bog lahko teroriziral človeško dušo in obenem sprejemal in izražal dobrodošlico ljudem, ki so z globoko iskrenostjo izgovorili samo eno besedo: kesanje.

»Zakaj bi vas Allah kaznoval, če ste hvaležni in verujete? Allah je darežljiv in vseveden.« (4 : 147)

Avtor: Muhammed Kutb

Iz knjige: Dileme o islamu

Prevod: Abdullah Vavpetič