DOVA

  Mesec Ramadan je najsvetejši mesec za muslimane. To je obdobje tridesetih dni, ki predstavljajo največjo Božjo blagost za ljudi. Vse dobro, kar počnemo v tem mesecu, se nam šteje mnogokratno. To je mesec posta, strpnosti in predvsem razmišljanja o Bogu, veri in življenju. To je mesec, katerega je Bog izbral za začetek objave Kur'ana.

Bog v Ramadanu veliko bolj (kot sicer) sprejema prošnje (molitve oz. dove) in jih izpolnjuje, ter od vernikov odklanja tegobe. Zato si ne dovolimo absurda, da nas Ramadan obide, ne da bi ga izkoristili za pošiljanje prošenj Bogu za tisto, kar potrebujemo, želimo, pogrešamo. Še posebej, ker je dova (iskanje od Boga) eden najpomembnejših načinov izpovedovanja vere Vzvišenemu, Edinemu.

  Človek bo venomer nekaj potreboval. Bodisi materialne dobrine, varnost, službo bodisi znanje, odločnost, mir in še bi lahko naštevali. Na svetu ne obstaja človek, kateremu ne bi nekaj primanjkovalo. Bog nas je ustvaril pomanjkljive, vendar nam je tudi ponudil način, kako te pomanjkljivosti odpraviti. Glede na to da Njemu pripada vsa oblast, tako na nebesih, kot na zemlji, je od njega odvisna tudi naša sreča (saj nas je On ustvaril). Zatorej, če hočemo biti srečni, se moramo obrniti na njega in ga prositi za tisto, kar potrebujemo. In ker je On plemenit in milostljiv, nam bo prošnje ugodil tako, kot pravi v Sveti Knjigi: »Obrnite se na Mene in Me zaprosite, Jaz se vam bom odzval!« (40. sura, 60. ajet) Vendar Allahova veličina gre še korak dlje in se iz Svoje radodarnosti jezi na tiste, ki od Njega ne iščejo, tako kot pravi Poslanec (mir z njim): »Vzvišeni Allah se jezi na tistega, ki od Njega ne prosi.« (Tirmizi). Bog nam iz Svoje neizmerne dobrote želi pomagati, vendar nujno želi, da od Njega prosimo in to do take mere. da je Muhammed (mir z njim) rekel: »Dova (iskanje od Boga) je izpovedovanje vere«, nakar je citiral sledeči Kur'anski verz: »Tisti, ki se Mu nočejo klanjati (moliti) iz prevzetnosti, bodo zagotovo ponižani vstopili v pekel.« (40/60). Vsemogoči je s tem verzom iskanje od Njega naredil kot obvezno vrsto izpovedovanja vere. Torej, če hočemo biti pravi verniki, Allah nujno zahteva, da od Njega prosimo, da bi nam On lahko prošnjo zadovoljil, v nasprotnem nam grozi z najhujšo kaznijo!! Njegova plemenitost in dobrota ne poznata meja! Poglejmo, zakaj je temu tako. V trenutku, ko se obrnemo k Bogu po pomoč, priznamo in potrdimo več stvari. Ko prosimo za pomoč Allaha (Boga), s tem izkazujemo svoje verovanje v Njega in samo v Njega. Izkažemo svoje prepričanje, da je On Vsemogočen in da smo odvisni od Njega. S tem dejanjem izkažemo svojo ponižnost in pokornost pred Gospodarjem vesolja. Pokažemo, da smo nemočni pred Veličastnim in da potrebujemo Njegovo pomoč. Tako vidimo, da s  prošnjo namenjeno Allahu priznamo številne Božje atribute, v katere moramo nujno verjeti, če smo pravi verniki. Prošnja Bogu je izraz našega iskrenega verovanja. S prošnjo dobimo vsaj dvojno dobro. Prvič, ko mu izpovedujemo vero, in drugič, ko nam zadovolji prošnjo. S tem da, ko On daje, daje obilno!

  Ko molimo od Boga, se obračamo Vzvišenem, Absolutnem Vladarju ter se moramo temu primerno tudi obnašati in Ga pozivati na spoštljiv način. Ko hočemo prositi za nekaj pomembnega, najprej vzamemo abdest (umijemo si roke, noge, obraz itd) ter se obrnemo proti Meki. Nakar klanjamo (2 rekata), se usedemo na kolena, ter dvignemo roke z dlanjo navzgor. Pred in po dovi (prošnji) moramo izkazati hvaležnost Allahu za vse, kar imamo in izreči salavat na Božjega Poslanca (mir z njim). Pred Bogom moramo biti skrušeni in ponižni in ne obračati pogleda k nebu. Prositi moramo s stišanim glasom, vendar prositi odločno in z vednostjo, da nam bo prošnji ugodeno. Pri prošnji moramo uporabljati Njegova lepa imena/atribute (Veličastni, Vzvišeni, Tisti, ki lahko vse, Večni, itd). Tisti, ki prosi naj najprej pove svoje želje in težave, nakar naj nadaljuje s starši in ostalimi verniki. Prošnjo ponovimo vsaj trikrat in bodimo vztrajni v dovi. Ne smemo prositi za nekaj, kar je greh. Ravno tako ne prosimo za nemogoče, vendar ne bodimo preveč skromni v iskanju.

  Napačno je, da prosimo za nemogoče. Bog je vsemogočen, vendar v tem primeru mi od Njega prosimo, da za nas dela čudeže, kar pa je On iz svoje modrosti namenil samo izbranim (Božji odposlanci – Jezus (Isa) je tako zdravil ljudi, Mojzes (Musa) je razpolovil morje).  

  Napačno je tudi, če prosimo od Boga, sami pa nič ne naredimo na tem. Muhammed (mir z njim) je rekel: »Tisti, ki prosi od Allaha, sam pa nič ne naredi, je, kot strelec brez loka.« Bog nam pomaga pri naših opravilih, ne opravi jih namesto nas.

  Napačno je, če prosimo od Boga tisto, kar je pravilno in lepo, pri tem pa mislimo, da naši prošnji ne bo ugodeno. Tako kot pravi Muhammed (mir z njim): »Allah je sramežljiv in darežljiv. Ko vernik dvigne roke in Ga zaprosi, sramuje se vrniti jih prazne in razočarane.« (Selman).

  Napačno je, če zaradi tistega, kar vemo o sebi, mislimo, da nismo vredni, da prosimo Boga. Kaj ni bilo Iblisu (hudiču), najhujšem od Allahovih stvaritev, ugodeno, ko je zaprosil: »Gospodar! Nakloni mi čas do dne njihovega oživljenja!« (15/36)

  Napačno je, če smo v dovi preveč skromni, kot pravi Muhammed (mir z njim): »Ko nekdo od vasi prosi od Allaha, naj ga prosi za tisto, kar je obilno in veliko, saj njemu nič ni težko.«

Božji Poslanec je rekel: »Ni tega muslimana, ki bi Allahu napotil prošnjo – s tem, da ne prosi za greh – a da mu On ne podari eno od treh stvari: da mu podari tisto, za kar je zaprosil, da ga obvaruje pred podobnim prihodnjim zlom, da mu le – to prihrani za nagrado po smrti.« (Ebu Se'ida).

Edvin Ramić