DELA SE VREDNOTIJO GLEDE NA NAMERO

Prenaša Imam Buhari od zapovednika vernikov Omera ibn el-Hattaba, r.a., da je slišal Božjega Poslanika, s.a.w.s., da je rekel:

„Dela se vrednotijo glede na namero in vsakemu človeku pripada tisto, kar je nameraval. Kdor je opravil Hidžro (selitev iz Mekke v Medino) zaradi Allaha in Njegovega Poslanika, mu bo ta Hidžra resnično zaradi Allaha in Njegovega Poslanika, a kdor je opravil Hidžro z namero, da doseže dobro tega sveta ali zaradi ženske, s katero bi se poročil, bo njegova Hidžra za to, za kar jo je opravil.“

S tem hadisom je Imam Buhari začel svojo Sahih zbirko,. Prav tako pa tudi Nevevi svojo znano knjigo El-Erbeinen-Nevevijje ter mnogi drugi učenjaki hadisov svoje zbirke. Ta hadis je indikacija (pokazatelj), da je merilo, ali je neko delo sprejeto pri Allahu, s.w.t., pravilna in iskrena namera.

„Allah ne gleda v vaše oblike, ampak v vaša srca.“

Osnova in merilo sprejetja del pri našem Gospodarju je namera, kajti Allah, s.w.t., ne sprejme dela, razen v primeru, da je narejeno z iskreno namero in zaradi Njegove plemenitosti. Vrednost, teža in stopnja dela je različna glede na dobro ali slabo namero, s katero je bilo delo storjeno. Ali se je s tem delom želelo Allahovo zadovoljstvo, ali pretvarjanje pred ljudmi? Ali se je s tem delom želel ta svet, ali oni svet? Želje in ambicije ljudi se namreč razlikujejo, kakor nam jasno oznanjuje Vzvišeni Allah:

„...- nekateri med vami so si zaželeli tega sveta, drugi onega... “

(sura 3; ajet 152)

Glede na namero in željo dobimo nagrado ali kazen.

„Tistemu, ki si želi nagrade na onem svetu, mu jo bomo pomnožili; tistemu pa, ki si želi nagrade na tem svetu, jo bomo dali, toda na onem svetu bo ostal brez deleža.“

(sura 42; ajet 20)

Ali človek s svojimi deli želi pridobiti Allahovo naklonjenost, ali pa si želi popularnost in hvaljenje med ljudmi? To so zelo občutljive stvari, pri katerih se mora vsak Musliman zaustaviti in se pred vsakim storjenim delom izprašati.

STATUS TEGA HADISA

Zaradi njega (hadisa - „Dela se vrednotijo glede na namero…“) islamski učenjaki smatrajo, da je to (namera) četrtina oziroma tretjina vere. Imam Šafija je rekel: „Ta hadis vstopa na sedemdeset vrat.“ Imam Ahmed je rekel: „Osnove islama so bazirane na treh hadisih: `Dela se vrednotijo glede na namero…`, katerega prenaša Omer, r.a.; hadis katerega prenaša En-Nu`man bin Bešir: `Halal (dovoljene stvari) je jasen in haram (prepovedane stvari) je jasen, a med njima so sumljive stvari (el-mutešabihat)`; in hadis, katerega je prenesla Aiša, r.a.,: `Kdor uvede v našo vero tisto, kar ji ne pripada, bo le to zavrženo.` V drugem hadisu pa je omenjeno: `Kdor naredi nekaj, kar naša vera ne tolerira, se to (delo) zavrne.`

Kakor da je Imam Ahmed parafraziral izrek Omera, r.a., ki se glasi: „Najboljša dela so sledeča tri: opravljanje tega, kar je Allah ukazal, izogibanje tistega, kar nam je Allah prepovedal, in iskrenost do Allaha.“ Cela vera je sestavljena iz izvrševanja tega, kar je predpisano, prenehanja delanja prepovedanih stvari in čuvanja od sumljivih stvari. To troje pa se ne more izvršiti razen, če je v skladu s sunnetom (prakso Poslanika, s.a.w.s.) – torej, da je bistvo pridobiti Allahovo zadovoljstvo.

DELO JE NIČVREDNO, ČE SE Z NJIM ŽELI ZADOVOLJITI NEKDO DRUG POLEG ALLAHA

Ko je naša namera pravilna, potem dovoljeno delo postane ibadet (bogoslužje, čaščenje; nekaj, s čimer je Allah zadovoljen). Tvoje hranjenje, pitje in opravljanje vseh življenjskih potreb postane ibadet. Celo vsak korak, katerega storiš v življenju, postane bogoslužje. Ampak pogoj je, da je tvoj namen samo pridobiti Allahovo zadovoljstvo. V enem hadisu je navedeno:

„Kdor bo iskal dovoljene stvari na dunjaluku (tuzemskem življenju), da bi bil pošten in da bi nahranil svoje otroke, ter bil dober do svojega soseda, bo srečal Allaha z licem, kakor polna luna. A kdor bo iskal dovoljene stvari na dunjaluku, da bi bil ponosen pred ljudmi in kopičil bogastvo, bo srečal Allaha jeznega na njega.“

POVRATEK NAMERI

Poslanik, s.a.w.s, je rekel Sa`du ibn Ebi Vekkasu:

„O Sa'd, karkoli podeliš in s tem želiš Allahovo naklonjenost, ti bo to vračunano kakor sadaka (miloščina). Pa tudi zalogaj, katerega daš v usta svoje žene.“

Ko človek razvaja svojo ženo in jo hrani z zalogaji, a namera mu je pridobiti naklonjenost Allaha, s.w.t. - torej želi, da z njo pravilno ravna, kakor se to prenaša od Poslanika, s.a.w.s., in kakor vera zapoveduje - Kadar se tako odloči, se mu to računa, kakor dobro delo. Celo svoje življenje lahko narediš kot ibadet in cel svet je lahko kot velik mihrab (mesto čaščenja) zate in vsa tvoja dela lahko postanejo poslušnost ter približevanje Bogu, če imaš pravilno namero. Najprej naj ti bo namera iskrena, kajti tako se bodo dovoljena in običajna dela spremenila v ibadet in približevanje Allahu. Tako namera popravi nepopolno delo - Kadar delaš nekaj, ampak tega ne dokončaš, Allah ti bo pri Sebi to izpopolnil in zapisal, kajti v Kur`anu je rekel:

„Kdor se izseli zaradi Allaha, bo kljub sovražnikom našel na zemlji mnogo zatočišč – in svobodo. Kdor pa zapusti svoj rodni kraj zaradi Allaha in Njegovega poslanca, pa ga doleti smrt, bo pri Allahu zagotovo nagrajen. Allah odpušča grehe in je milosten.“

(sura 4; ajet 100)

Kadar nekdo odide kot muhadžir (selivec) in umre, bo dobil Allahovo nagrado za to, tudi če ni dokončal hidžre (selitve). Še več, človeku bo vpisano dobro delo, katerega sploh ne naredi, ampak ima (samo) čvrsto namero, da ga hoče narediti. Če človek običajno opravlja nočni namaz (molitev) pa ga enkrat v neki situaciji obvlada spanec in ne vstane, da bi ga lahko opravil, potem mu bo to pri Allahu vpisano, kakor da je klanjal celo noč! Človek nekdaj tudi naredi napako pri kakšnem delu pa se mu to vpiše, kakor pravilno delo, kakor nam Imam Buhari prenaša, da je Poslanik, s.a.w.s., rekel:

„Pred nami je bil (živel) nek človek, ki se je zarekel: „To noč bom dal sadako (miloščino).“ Tako je srečal nekega človeka, za katerega je mislil, da je siromak, in mu dal sadako. Naslednji dan so ljudje govorili, kako je on prejšnjo noč dal sadako kradljivcu. On je rekel: „Moj Gospodar, hvala Ti za kradljivca!“ Drugo noč je šel, da podeli sadako, pa je srečal neko žensko in ji dal sadako. Ljudje so naslednji dan govorili, kako je dal sadako prešuštnici. Vendar je on ponovno rekel: „Gospodar moj, hvala Ti za kradljivca in za prešuštnico!“ Tretjo noč se je prav tako odločil dati sadako pa je srečal nekega človeka in mu jo podaril. Ljudje pa so naslednji dan ponovno govorili (o njemu), kako je dal sadako bogatašu, on pa je rekel kot prej: „Gospodar moj, hvala Ti za kradljivca, prešuštnico in bogataša!“ Kljub vsemu ga je pekla slaba vest, če je dal sadako na pravo mesto in bil je zaskrbljen zaradi tega. V sanjah mu pride nek človek in mu reče: „Kar se tiče tvoje sadake, katero si dal kradljivcu, mogoče bo ona razlog, da preneha krasti. Kar se tiče sadake, katero si dal prešuštnici, mogoče bo ona razlog, da v bodoče živi pošteno življenje. A kar se tiče sadake, katero si dal bogatašu, mogoče bo ona razlog, da postane razumen i podeli ljudem od tistega, kar je Allah njemu podaril.”

On je vedel, da obstajajo med ljudmi takšni, ki tajno dajejo sadako in vlagajo svoje imetje podnevi in ponoči, tajno in javno, kakor Allah, s.w.t., pri opisovanju vernika pravi, da bo mogoče prišel k pameti in podelil del tega, kar mu je Allah, s.w.t., dal. To pomeni, da je blagoslov dobre namere našel to delo in ga usmeril v pravo smer - skladno s človekovo namero.

Naj je Allah, s.w.t., zadovoljen z Ibn Mubarekom, ki je rekel: „Mnogo je majhnih del, katere namera poveča, in mnogo je velikih del, katere namera zmanjša.“ Močna in iskrena namera povečuje malo delo, popravlja napačno delo in vpisuje človeku delo, katerega sploh ni naredil, ali pa ga je naredil nepopolno. V enem hadisu je povedano:

„Kadar se dva Muslimana srečata s svojima sabljama, bosta morilec in umorjeni v Ognju“. Prisotni so rekli: „O Božji poslanik, strinjamo se s statusom morilca, ampak kaj je tukaj kriv umorjeni?“ Poslanec je odgovoril: „Tudi on je poskušal ubiti svojega prijatelja.”

Poslanik, s.a.w.s., je rekel, da je dunjaluk (tuzemsko življenje) ustvarjen za štiri vrste ljudi;

- Za človeka, kateremu je Allah dal bogastvo in znanje pa on deli svoje bogastvo v dober namen, podnevi in ponoči;

- Za človeka, kateremu je Allah dal znanje, ampak ne bogastva, pa on govori: Če bi mi Allah dal, kakor temu in temu, naredil bi to in to - oziroma delal ista dobra dela, kakor njegov brat. Allah je vedel za iskrenost njegove namere – pravi Poslanec, s.a.w.s., - pa imata isto nagrado.

- Tretja vrsta je človek, kateremu je Allah dal bogastvo, a mu ni dal znanja. Ni mu dal modrosti, da porabi in podeli svoje bogastvo tam, kjer je Allah zadovoljen. Namesto tega ga porablja v zlu in je pohlepen v dobrem.

- Četrta vrsta ljudi je: Človek, kateremu Allah ni dal niti znanja niti bogastva, pa govori: Če bi mi bilo dano, kakor temu in temu - Kakor tistemu, ki troši svoje bogastvo na haram (prepovedanem) zabavanju in nizkem uživanju, ter zadovoljevanju strasti na tem svetu. Če bi mi bilo dano kakor njemu, bi užival, kakor on uživa! Allah je vedel, da to govori iz globine duše, zato sta onadva ista v grehu. Oba sta v džehennemu (Peklu), ker se učinek veže za namero.

VELIKA DELA RAZVREDNOTI NAMERA

Namera ima veliko vrednost pri Allahu, s.w.t. - da človek opravi neko delo, s katerim cilja na Njegovo zadovoljstvo, ali s katerim cilja na zadovoljstvo ljudi. Meja pri tem je namera. Allahov Poslanik, s.a.w.s., nas je o tem obvestil, da bo ogenj na Sodnem dnevu najprej zajel tri vrste ljudi:

„Človeka, ki je recitiral Kur'an in preučeval verske znanosti, da bi ljudje rekli, kako je on dobro recitiral in kako je pameten; Človeka, ki je delil in trošil bogastvo, da bi ljudje o njemu govorili, kako je darežljiv in plemenit; Človeka, ki se je boril proti nevernikom in ki je bil ubit v borbi, da bi ljudje o njemu govorili, kako je pogumen. Allahu ne pripada niti eden od teh treh. Allah jim bo rekel: „To si delal, da bi ljudje za tebe rekli, da si pameten. So že rekli. Delil si, da bi ljudje rekli, kako si darežljiv. So že rekli. Boril si se, da bi ljudje rekli, kako si pogumen. So že rekli. Vzel si svojo nagrado od ljudi, tako da nimaš nagrade pri Meni.“

Ne samo, da mu je propadla nagrada, ampak ga je zajel tudi ogenj - naj nas Allah zaščiti od njega. Amin! Pretvarjanje uničuje dela, kajti Allah, s.w.t., sprejema samo tista dela, katera so narejena zaradi pridobivanja Njegovega zadovoljstva. Pretvarjanje je lastnost dvoličnežev, za katere je Allah rekel:

„Dvoličneži mislijo, da bodo pretentali Allaha, toda On jih bo kaznoval za prevaro. Ko je čas za molitev, postanejo leni. Molijo le zato, da jih ljudje vidijo, Allaha pa skoraj ne omenijo.“

(sura 4; ajet 142)

“Gorje tistim, ki molijo, ki so do svoje molitve nemarni, ki se samo pretvarjajo – in nikomur nič v naročje ne dajo.”

(sura 107; ajet 4-7)

Tisti, ki se pretvarjajo, so dvoličneži, a vernik ne bi nikoli smel imeti lastnosti dvoličneža. V eni situaciji je Omer, r.a., videl Muaza ibn Džebela, kako joka na grobu Poslanika, s.a.w.s., in ga je vprašal: “Zakaj jočeš, Muaz?” Odvrnil je: “Zaradi hadisa, katerega sem slišal od Poslanika, s.a.w.s., v katerim pravi:

“Malo pretvarjanje je širk (politeizem), a kdor nasprotuje Allahovim ljubljencem (evlijam), je Allahu napovedal vojno. Allah ljubi dobre, bogaboječe in umaknjene ljudi, kateri se, kadar so nekje prisotni, ne opazijo, a kadar od nekje odidejo, se ne izgubijo. Njihova srca so svetilke Prave poti, izvedejo iz vsake prašne teme.”

Bogaboječi ljudje so vojaki, ki delujejo v tajnosti, ki nočejo, da jih ljudje vidijo in opazujejo, niti da jih hvalijo. Oni so osnova dobrega življenja. Umaknjenost in skromnost so osnovne lastnosti čvrstega vernika.

prevedel: Abdullah Vavpetič