ISLAM – RELIGIJA ČLOVEŠTVA

Islam je poslednja Božja Objava človeštvu in kot tak mora biti univerzalen in sprejemljiv za celotno človeštvo. Narava njegovega sporočila mora biti takšna, da odgovarja človeštvu v vseh dobah in generacijah. Osebnost in karakter poslanika Muhammeda, s.a.w.s., sta morala biti idealna, da vsak človek lahko v njiju najde popoln vzor, čigar svetloba nas bo vodila skozi življenje.

Kot popoln model je Muhammed, s.a.w.s., v Kur`anu predstavljen kot ideal moralnosti: „In resnično si ti na visoki stopnji morala.“ Da bi celotno človeštvo pristopilo k njem kot k vzorniku, Allah, s.w.t., kaže znake njegove dostopnosti ljudem: “...če pa bi se ti čelo namrščilo in srce otrdelo, bi naglo pobegnili od tebe…” Celotni cilj najvišjega ideala človeške dobrote je Muhammeda, s.a.w.s., ki nam je podan z besedami: “In Mi smo te poslali kot milost vsem svetovom. ” Če ga Allah, s.w.t., imenuje s poslanikom milosti vseh svetov, potem je nemogoče njegov poziv omejiti samo na Arabce. To jasno kažejo njegove besede, katere so objavljene tudi v Kur`anu: “O ljudje! Resnično sem vsem vam Allahov poslanec.”

Pred Islamom je bila situacija povsem drugačna. Poslaniki, ki jih je Allah, s.w.t., pošiljal narodu Izraela, so se obračali izključno okolju, v katerem so živeli. Njihovi pozivi so se slišali, naj je bilo to v Siriji, Egiptu, Iraku, nikoli pa tudi širše. Zgodovinsko je potrjeno, da je ideja o univerzalnosti krščanstva prišla šele po smrti Ise, a.s., zaradi prisotnosti rimskega imperija v okolici. Potemtakem je jasno, da prejšnji poslaniki niso svojega sporočila prinašali celotnemu človeštvu.

Pomenljive so besede dr. Sulaimana en-Nadawi-ja: „Sinovi Izraela so svet prisvajali samo zase. Svet je za njih pomenil tisto, kar je bilo v mejah njihove države. Zato so trdili, da je Gospodar vseh svetov v bistvu samo njihov Bog in da pravica, da imajo Edinega, Resničnega Boga, pripada samo njihovi naciji. Še danes Mojzesov, židovski zakon velja samo za Žide in njihov poziv v vero vključuje samo njih.“

Da so bila sporočila prejšnjih poslanikov lokalne narave, pričajo številni verzi v Kur`anu: „In Nuha smo poslali njegovemu narodu.“

„In Adu smo poslali brata Huda.“

„In Semudu smo poslali brata Saliha“

„In  Medjenu smo poslali brata Šu`ajba.“

Kur`an trdi: „Vsak narod je imel svojega poslanika.“ Kur`an edino Islamu, Objavi s katero je prišel Muhammed, s.a.w.s., daje status univerzalnosti. Muhammed, s.a.w.s., se je povsem zavedal te univerzalnosti. Vemo, da je vzpostavljal pogovore z židi, da je sprejemal delegacije kristjanov v svoji džamiji v Medini in da je pošiljal svoje odposlance s pozivom v Islam vsem vladarjem takrat znanega sveta….Dihja el-Kelbi je bil odposlan rimskemu imperatorju Heraklu, Hatib bin ebi Belt`eah egipčansko-koptskemu suverenu Makukosu, Abdullah bin Huzejfa vladarju Perzije Pervisu, Omer bin Ummeje v Abesinijo, Amr bin el-As omanskim suverenom, El-Ala bin Hadremi kralju Bahrajna Munziru in še bi lahko naštevali.

Jasno je, da Muhammed, s.a.w.s. ne bi pošiljal svojih ambasadorjev po vsem svetu, če se ne bi zavedal univerzalnosti Božjega sporočila, katerega je prejel. Če je vera univerzalna, potem so karakterne lastnosti tistega, ki jo je z besedami in dejanji prenesel človeštvu, tudi bile univerzalne. Praktičen dokaz univerzalnosti Islama je njegova fleksibilnost. V vseh dobah je Islam našel pot k srcu povsem različnih skupin ljudi. Poenotil je, kar se je zdelo nezdružljivo, ustvaril je ideal enakosti med ljudmi. Edina razlika med ljudmi je v tem, koliko posamezen človek želi ugajati Allahu, s.w.t. To pa se kaže skozi dobrodelnost do drugih ljudi in vsemu, kar posameznika obkroža.

Amin!

Prevedel: Bojan Vavpetič